Namesto vrhunca začetek nove zgodbe

Laško – Namesto, da bi bil nastop na svetovnem prvenstvu v Nemčiji labodji spev uspešnega rodu slovenskih rokometašic, bo pravzaprav začetek gradnje nove reprezentance, ki naj bi vrhunec doživela na domačem evropskem prvenstvu leta 2022. Selektor Uroš Bregar se sicer spogleduje tudi z OI v Tokiu dve leti prej.

Slovenke so v ponedeljek v Laškem začele priprave za SP, na katerem jih v prvem delu v Trierju med 2. in 8. decembrom čakajo tekme s Francijo, Romunijo, Angolo, Paragvajem in Španijo. V osmino finala se bodo uvrstile štiri reprezentance, za Slovenke pa naj bi bila odločilna tekma z Angolo. Zato je nenavadno, da se bodo na pripravljalnem turnirju v petek v Parizu soočile z najboljšo afriško ekipo, v nedeljo pa s Tunizijo ali Francijo.

»Tako je pač naneslo, dobro je, da bomo začutili Angolke, ki so dobile danskega selektorja. Nekaj stvari bomo seveda tudi prikrili,« se je z okoliščinami sprijaznil Bregar, ki je slovensko krivuljo zasukal navzgor, odkar je septembra 2015 zamenjal Marto Bon. Lani je Slovenijo po šestih letih popeljal na EP in letos po 12 letih na SP. Toda o kontinuiteti ne moremo govoriti. Od ekipe, ki je lani na Švedskem premagala domačo vrsto in zasedla 14. mesto, je ostalo le malo. Od 16 igralk jih je zraven zgolj šest: Ana Gros, Tjaša Stanko, Neli Irman, Nina Zulić, Teja Ferfolja in Lina Krhlikar. Tamara Mavsar in Lea Kranjc sta poškodovani, Nina Jeriček je končala kariero, Maja Užmah se je poslovila od reprezentance, podobno sta storili vratarki Miša Marinček in Sergeja Stefanišin. Barbara Lazović je nastop odpovedala zaradi materinskih obveznosti, zraven ni niti Katje Čerenjak, Janje Rebolj in Valentine Panger; povabilo je odklonila Lara Hrnčič.

Udarna sedmerka sploh ne izgleda slabo (Amra Pandžić v vratih, potem pa od leve Polona Barič, Stanko, Zulić, Gros, Irman ter na črti Krhlikar), težava bo nastala že ob prvih rotacijah, saj so zadaj začetnice ali popolne novinke: Aneja Beganović, Tjaša Rudman, Nina Žabjek, Maja Vojnović (druga vratarka), Ana Abina, Ines Amon, Živa Čopi, Alja Vrček in Hana Vučko. Le Alja Koren je rezervistka z izkušnjami. Na pripravah sodeluje tudi Elizabeth Omoregie, četudi nima pravice nastopa na SP.

Smelih ciljev sicer ambiciozni Bregar ne more imeti, nastop v osmini finala je pravzaprav edini realen. Po dobrih dveh letih staža začenja novo zgodbo, ki se bo nadaljevala s kvalifikacijami za EP 2018 (Francija), potem za SP 2019 (Japonska) in veliko željo – OI 2020. Najbolj odmevno pa bo EP 2022, ki ga bo Slovenija gostila skupaj z Makedonijo in Črno goro.

»Že v zadnjem ciklu smo bili brez devetih igralk, ki so si priborile SP. Za tako majhno bazo, kot jo ima Slovenija, je to ogromno. Vse so bile nosilke igre. Težko bo. Za mlade igralke, ki so z menoj na Krimu, je bil ritem že zdaj zelo naporen, še bolj me skrbi za ostale, ki v klubih nimajo razmer, kakršne terja vrhunski rokomet. To SP bo zahtevno tudi s psihičnega vidika. Za nekatere bo največji dogodek v karieri,« razmišlja Bregar, ki se mu kot trenerju Krima Mercatorja prvi del LP ni izšel po načrtih. Delno se strinja, da bo SP za njegovo mlado ekipo predvsem učne narave.

»Če gledam realno, to ne more biti nič drugega kot nabiranje izkušenj, ampak osebno sem takšen, da želim dobiti vsako tekmo. Pripravljali se bomo kot vselej, dekletom ne bo lahko, saj nisem popustljiv in večkrat zahtevam od njih več, kot so sposobne,« pravi 38-letni »Bregi«, čigar dolgoročni pogled ponuja več optimizma. Ne želi čakati na 2022 in turnir v Stožicah, zamisel o prvem nastopu na OI zanj ni utopična: »Če se nam stvari izidejo, kot si jih zamišljam, in če ostanemo zdravi, bi lahko imeli kmalu sila konkurenčno ekipo. Poglejte zunanjo linijo: Nina Zulić lepo napreduje, tukaj imamo Tjašo Stanko, biser slovenskega rokometa, zraven je Ana Gros, ena najboljših strelk v ligi prvakinj. Če dobimo zraven še kakšno mlado, denimo Hano Vučko ali Ano Abina, bi bilo zelo dobro. Namenoma sem Omoregijevo pustil za konec. Gre za ključno igralko, saj lahko igra tudi v osrednjem obrambnem bloku. V tem je tudi ključ. Perspektiva glede napada je svetla, toda obramba je že dolgo rakava rana slovenskega ženskega rokometa. To bo v naslednjih letih glavna naloga vseh nas, ki delujemo v slovenski stroki.«