Natek: Navijači hodijo na tekme tudi, kadar ni zmag

Jure Natek si v Magdeburgu služi kruh četrto leto. V zadnjih dveh je dodobra spoznal nemški zdravstveni sistem. »Moram potrkati, zdaj sem v redu. Nazadnje sem imel še težave z ramo, a se stanje izboljšuje. Pričakujem, da bo bolečina kmalu dokončno izginila. Spet igram in presrečen sem, da sem se vrnil na igrišče,« je zadovoljen 31-letni rokometaš.

Svojo pot v tujini je Jure Natek, ki se je leta 2004 s Celjem Pivovarno Laško veselil naslova evropskega klubskega prvaka, začel z izzivom v Franciji, igral je za Chambery. »V Chamberyju so bili ljudje hladni in nedostopni. Nemčija mi je veliko bolj pisana na kožo. V Magdeburgu so bolj odprti in dostopni,« je potegnil vzporednico med državama, v katerih je delal.

Čeprav mu je bila Nemčija, razum­ljivo, dobro znana, pred selitvijo ni vedel, kaj naj pričakuje od življenja v Magdeburgu. »Preden sem se nastanil v novem domu, sem slišal, da v tem mestu nekdanje Vzhodne Nemčije standard ni na ravni drugih delov države. Ampak kmalu se je izkazalo, da je vse super. Morda le arhitektura kaže na preteklost. Sicer pa drži naša predstava, da je Nemčija urejena država,« je poudaril Natek, ki je potreboval le dva meseca, da je Magdeburg sprejel za svoje mesto. »Z ženo sva se hitro udomačila. Stanujeva v mirni soseski, sosedje so prijazni, do dvorane potrebujem deset minut z avtom, s kolesom pet minut več,« je potrdil, da je novo okolje prijetno za življenje.

Tudi s sporazumevanjem ni imel težav. »Z angleščino si ne moreš pomagati dosti, saj ni njihova močna stran. Nemščino sem se učil že v šoli. Čeprav sem imel dobro podlago, sem vmes precej pozabil, ker jezika nisem uporabljal. Potem pa se je v dveh mesecih vse naučeno vrnilo,« je povedal in dodal, da so v tem vzhodnonemškem mestu priseljenci prej izjema kot pravilo: »Ni tako kot v Berlinu, kjer je veliko Turkov, Afroameričanov in ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tujcev skoraj ni.«

Ulice čez dan prazne

Magdeburg je malo manjši od Ljub­ljane, a slovensko glavno mesto je v primerjavi z njim prava metropola, je poudaril sogovornik. »Ljubljana je veliko bolj živahna. V Magdeburgu ljudje niso vajeni posedati po gostinskih lokalih. Pravzaprav jim sploh ni v navadi biti v mestu. Ulice so čez dan prazne. Ko govorimo o možnostih za preživljanje prostega časa, pa je ponudbe veliko. Ogromno je zelenih površin, v lepem vremenu obvezno obiščem katerega od parkov. Z ženo greva tudi v gledališče, pa v kino, kjer filmi niso sinhronizirani, in na bowling. Na kakšen koncert še nisem šel, saj jih v Magdeburgu skoraj ni, velika izbira pa je v Berlinu,« je opisal, kako preživlja prosti čas.

Pri Magdeburžanih opaža, da so veliko bolj pozitivno naravnani kot Slovenci: »Kar se lahko pojasni tudi z gospodarskimi razmerami. Tukaj krize ni čutiti. Ljudje imajo prav tako svoje težave, ampak o njih ne razmišljajo na glas. Zdijo se mi bolj zadovoljni kot v Sloveniji. Velja neka vzhod­na drža brez hektike; ljudje so sproščeni. Če kdaj zamudiš, ni ognja v strehi. Vendar vse deluje, kot je treba. Na cesti so zelo strpni. Če nastane zastoj, ni hupanja in nervoze,« je opisal njihov način delovanja. V Sloveniji preklopi na drug kanal že v karavanškem predoru ...

Pri prehranjevanju pogreša izbiro, ki je je vajen v Sloveniji. »Lahko greš jest za 200 evrov ali 10 evrov, a nekaj mi kljub temu manjka. Ko pridem v Slovenijo, imam nekaj priljubljenih točk, ki jih nujno obiščem. Sicer pa žena včasih pripravi kakšno slovensko dobroto.« Domov pride dvakrat na leto. Poleti preživi pri nas dober mesec, pozimi deset dni. »Vedno se veselim, ko se vrnem v Slovenijo, ni pa mi težko spet oditi v Nemčijo,« opaža sogovornik.

Ob porazih ni konec sveta

Magdeburg je pravo rokometno mesto s t. i. gladiatorji, kakor pravijo Natku in njegovim soigralcem. »Navijači hodijo na tekme, tudi kadar klub ni uspešen. Tekma je dogodek. V povprečju nas spodbuja 5500 gledalcev na tekmo. Že po tej plati je to drug svet v primerjavi s slovenskim dojemanjem rokometa. Ljudje nas poznajo. Lepo je biti rokometaš v Magdeburgu, sploh če si uspešen. Ob porazih ni konec sveta, rokomet je zabava in strast, tako dojemajo šport. Po mojem mnenju je to pravi pristop,« je navdušen nad kultnim statusom kluba.

Največ se druži z drugim Slovencem v klubu, Markom Bezjakom, ki se je k Magdeburgu preselil pred dvema mesecema. »Tudi z drugimi grem na kavo ali kakšno kosilo, večerjo. Ne tičimo pa ves čas skupaj. Ravno smo končali priprave, na katerih smo se morda malo zasitili drug drugega,« je z nasmehom spregovoril o »nujnem« predahu.

V bundesligi ta čas igra osem Slovencev. Ima stik z vsemi? »Težko ga je imeti, ker ima vsak svoj program. Pa tudi nismo vsi ista generacija. Z nekaterimi sem v rednem stiku, vseh drugih pa sem vedno vesel, kadar se srečamo,« je povedal. Je zunaj rokometnih igrišč spoznal morda katerega od nemških športnikov? »Kakšnih zvezdnikov ne. Imamo pa v sklopu kluba še atlete in veslače, s katerimi se redno srečujemo na prireditvah, tudi treniramo na istem štadionu. Poznamo se, nimamo pa tesnejših stikov.«

Ponudba športnih dogodkov je v Magdeburgu skromna. »Ne dogaja se veliko. Tudi atleti, s katerimi smo si blizu, tu ne nastopajo. Edina tekma, ki sem si jo ogledal v živo, je bila nogometna. V prijateljskem dvoboju sta igrala četrtoligaš Magdeburg in Schalke.« Zdaj nestrpno pričakuje eurobasket na slovenskih tleh, ki mu bo redno sledil po televiziji. »Košarka je zame za rokometom drugi najbolj zanimiv šport. Rad jo spremljam in tudi tokrat bom močno stiskal pesti za slovensko reprezentanco. Verjamem, da bodo fantje uspešni, že pripravljalne tekme so bile dobre. Želim jim, da bi se čim bolj izkazali. In verjamem, da se bodo,« je poslal spodbudno sporočilo košarkarskim kolegom.

Kdaj bo po dolgem premoru spet oblekel reprezentančni dres, še ne ve. Pod vodstvom selektorja Borisa Deniča še ni igral. Ga bomo videli na jesenskih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo? »Zaradi dolgega premora potrebujem stalnost, neko serijo, da se telo vrne na prejšnjo raven,« trezno razmišlja rokometaš, ki je z odhodom v Nemčijo naredil pravo potezo. »Tu sem zadovoljen in ta občutek bi rad ohranil tudi v prihod­nje,« je sklenil pogovor.