Tiskane izdaje
Medtem ko celjski rokometaši kljub nizu sedmih porazov v ligi prvakov kažejo zobe favoritom in pred jutrišnjim gostovanjem Kiela v Zlatorogu še upajo na preboj v osmino finala, je Krim Mercator v ženski različici premiernega tekmovanja padel na tako nizko raven, da si njegove predstave morda sploh ne zaslužijo resne kritike; prej pomilovanje s kančkom nostalgije.
Za Krimom je najslabša sezona doslej, doživel je šest porazov in v povprečju izgubljal za osem golov. Celo športna sreča mu je obrnila hrbet in tudi poškodbe so preprečile morebiten preblisk. Samo Hypo je bil še slabši in prav zanimivo, da so skoraj vsi klubi, s katerimi se je Krim meril v zlatih časih na prelomu stoletja, bodisi propadli bodisi na obrobju – poleg Hypa še Podravka, Valencia, Slagelse, Viborg, Kometal, Lada ...
Po zadnji tekmi z Rostovom je vroča kri v prostorih VIP, kjer so se svojčas gnetli ugledni poslovneži, zdaj pa prevladujejo priložnostni petkovi veseljaki, razgalila vso grotesknost razmer, v katerih se je znašel najtrofejnejši slovenski klub. Kazanje s prstom na Marto Bon nima smisla, s takšnimi igralkami si še Dragan Adžić ne bi mogel pomagati. Težko pa je reči, ali trenerko vodi samoohranitveni nagon ali zares verjame svojim besedam, ko pravi, da je zadovoljna z doseženim in da ekipa lepo napreduje.
Vodstvo na čelu s predsednikom Goranom Bojovićem rado izpostavi, da ima Krim najmanj tujk doslej in da so se končno naslonili na domača dekleta. A po drugi strani je skrit podatek, da te punce v tej sezoni še niso dobile plače. Vse je podrejeno sanaciji, klub pa je tudi kadrovsko podhranjen, uradno nima direktorja ali športnega direktorja, najbolj merodajna sogovornica je članica izvršilnega odbora Deja Doler Ivanović, ki sicer bedi nad razvojem Krimovega podmladka.
Prav v slednjem se skriva edina pozitivna stvar, ki jo je prinesla kriza: Krim je končno začel ustvarjati igralke, kar je glavni pogoj za svetlejšo prihodnost. Evropske avanture sicer še ni konec, nadaljevala se bo v pokalu pokalnih zmagovalk, vsekakor pa bo zanj veliko pomembnejša tekma z Zagorjem konec januarja, ko bo verjetno že padla odločitev o državnem naslovu. Vztrajanje v ligi prvakinj je namreč edina deviza, na kateri lahko gradi ponoven vzpon. Ne gre pozabiti, da je Krim poleg Celja PL in ACH Volleyja ter po novem Calcita eden redkih domačih klubov, ki še nastopajo med evropsko elito. Če bo enkrat iz nje izpadel, se morda nikdar več ne vrne. Odveč je poudariti, kaj bi to pomenilo za razvoj slovenskega ženskega rokometa, ki ga že debelih deset let ni na velikem tekmovanju.
In kaj bi veljalo storiti? Zadržati peščico igralk, ki že lahko igrajo na vrhunski ravni (Mavsar, Marinček, Omoregie ...), in veliko več tistih, ki imajo potencial (Barič, Zulič, Beganović, Jurič, Hrnčič ...), morda pripeljati katero od reprezentantk iz tujine (Lazović, Gros, Krhlikar, Šon, Jeriček) ter dve ali največ tri tujke z resnično dodano vrednostjo. Potem bi lahko – po uspešni sanaciji dolgov – z relativno malo denarja Krim spet postal resna evroligaška ekipa, v kateri bi za nameček imela pomembno vlogo domača dekleta.
Težko prebavljiv rokomet iz te sezone bi potem le dobil smisel.
