Za to zmago je treba čestitati celotni ekipi, ki je opravila izjemno delo. Od centralnega bloka z Blažem Blagotinškom in Borutom Mačkovškom do Matica Verdineka, ki je, ko je zamenjal Darka Cingesarja, zabil dva pomembna gola. Slovenija je bila raznovrstna, vseskozi je kazala pravo željo in voljo, tudi sojenje je bilo odlično. Vseeno bi izpostavil razpoloženega vratarja Urha Kastelica in »eksplozijo« Blaža Janca. Že v zadnjih petih minutah prvega dela je Špancem povzročal obilico težav, v drugem je bil nezaustavljiv, kradel je žoge, razigraval soigralce, zabijal gole. Bil je zelo racionalen, ob njegovih potezah se je tekma prelomila.
Moj reprezentančni rod nikakor ni mogel premagati Špancev, sedanji ga je drugič v zadnjih štirih medsebojnih tekmah. Njihov ligaški rokomet je padel, v Španiji ni več toliko denarja, vsak detajl pa odloča. Poleg tega je sedanja slovenska reprezentanca drugačna, igra precej hitreje, tudi zato Julen Aguinagalde ni prišel do izraza. Trener ga je držal na klopi, saj z njim v igri in menjavami ob prehodu iz obrambe v napad niso mogli parirati naši igri. Naši fantje so jim vsilili svoj ritem in to je bilo ključno, kot tudi to, da Španija v obrambi igra gibljivo cono, igralci izpadajo in puščajo več prostora za preigravanje, kar odgovarja naši lahki konjenici – Jancu, Mihi Zarabcu, Marku Bezjaku.
Kljub tej zmagi in dejstvu, da so s Španci izgubili za 17 golov, ne bi podcenjeval Čehov. Premagali so Dance, kar je pokazatelj, da imajo kakovost. V tekmo bo treba iti s 120 odstotki in brez preračunavanj. Pomembno je le to, da Slovenija z zmago in dvignjeno glavo konča redni del prvenstva. Če to ne bo dovolj za napredovanje v sklepni del, ji bo lahko žal le točk, ki bi jih morala osvojiti proti Makedoniji.















