O črednem nagonu in spominu zlatih ribic

Rokometna inflacija izbruha čustev je bila božji dar za vse vrste raziskovalcev človeških duš. Psihologi, psihiatri, sociologi, filozofi in vse vrste terapevtov duše si boljšega primera ne bi mogli zaželeti, kot so jim ga pripravili rokometaši, sodniki, funkcionarji in navijači na EP v Zagrebu. Čredni nagon oškodovanih Slovencev na in ob igrišču, na tribuni, ob radijskih sprejemnikih in televizijskih zaslonih se je sprevrgel v kolektivno neumnost. Pametnih in inteligentnih odzivov pa ob podobnih trenutkih ni prav veliko. Kolektivna pamet, tako eden od vodilnih strokovnjakov na področju kolektivne zavesti množic, deluje lahko le takrat, ko se ljudje odločajo neodvisno drug od drugega.

»Mala šola« o razumevanju odziva množice na »zaroto« glavnih scenaristov iz krovne evropske organizacije s prvim možem, Nemcem Michaelom Wiedererjem, na čelu mi je prišla prav o tem, kaj si sploh mislim o odločitvah sodniških dvojic iz Romunije in Litve. Obe sta povzročili spontano športno vstajo »majhnega in nepomembnega naroda« med velikimi, ki je morda pomenila rokometno revolucijo. Če je, bo pokazalo obdobje po euru in potezah vodilnih rokometnih mož in želji, da bi temeljito prevetrili rokometno igro. Kaj si mislim? Nič drugače kot prej, da je rokomet igra s pravili, ki omogočajo, da se je še najbolj ohranila prvinskost gladiatorskega bojevanja. Da je igra za močne fante, in ne mevže – tekaška rokoborba z žogo, ki ima izjemno veliko navijačev tudi med ženskim občinstvom.

Ampak pojdimo k bistvu, ki ga je v zagrebški tragikomediji selektor Veselin Vujović sijajno izkoristil za utrjevanje slovesa človeka, s katerim bi v bitke na življenje in smrt šli kar vsi njegovi vojaki in navijači. Iz vsega kaosa je izšel kot vojskovodja, ki je tudi večji del strokovne srenje spremenil v navijače. Stroko je utišal in omejil na kritike redkih, v katerih je bilo zaznati kar precej kančka osebnih zamer: da se obnaša preveč klovnovsko ali da, na primer, krivico in krivdo vedno išče pri drugih.

Lov za čarovnicami in vplivu polne lune, ki je kajpak ni bilo, je rokometni dvoboj spremenil v igro dveh moštev, ki samo dirjata in upata, da bodo sodniške odločitve v njegovo prid. O tem, da tu in tam odločajo kakovost posameznika, sijajne tehnične rešitve moštva, (ne)spretni taktični manevri selektorja in njegovo (sporno) vodenje tekem, ni bilo veliko polemik. Velja pa vedeti, da je bila vzpostavitev takšnega stanja vselej ideal selektorja s človeškim obrazom. Vujović se očitno najbolje znajde takrat, ko njegovi motivacijski prijemi pri vseh sprožijo skrajni fanatizem, zaradi česar še igralci z omejeno kakovostjo ustvarijo strahospoštovan stroj. V tem je najboljši!

Ne glede na končni razplet sta slovenski rokomet in Vujovićeva ideologija v očeh rojakov že zmagala. Poenotil je ideološko razklane Slovence s spominom zlatih ribic. Do zagrebških »krivic« so naši funkcionarji tvorno in ubrano dihali s krojači srhljivih scenarijev.

Sicer pa bi o »rokometni sodniški folklori« lahko kaj več povedala kar naša znana in že upokojena sodniška para. Nekoč sta bila na tnalu, bila sta »romunski in litovski« par.