Od (Vujovićevih) sladkih besed k dejanjem

Jubilejno deseto evropsko prvenstvo je pred slovenskimi rokometaši, ki bodo na Poljskem začeli pisati novo zgodbo s selektorjem Veselinom Vujovićem. Če so pred štirimi leti v Srbiji mrzlično lovili zadnjo kvalifikacijsko vstopnico za olimpijske igre, pa po zapravljenem strelu Sebastiana Skubeta proti Makedoniji ostali praznih rok z zelo dobrim šestim mestom, tokrat nad njimi ne bo visel Damoklejev meč. Osmo mesto na zadnjem SP v Katarju je zadostovalo za ohranitev olimpijskih sanj.

Četudi Vujović, kapetan Uroš Zorman & Co. naglas razmišljajo o bojih za kolajne, je vseeno bolje ostati na trdnih tleh. Slovenija, ki je na zadnjem EP na Danskem sploh ni bilo, se je namreč znašla v t. i. skupini smrti s tremi reprezentancami, ki so skupaj na EP osvojile pet zlatih, štiri srebrne in tri bronaste kolajne. Ima tudi tradicionalno slabe izkušnje z Nemčijo (5 zmag, 17 porazov, 1 neodločen izid), proti kateri je izgubila v finalu domačega EP leta 2004, Švedsko (3-5-2), ki je bila boljša v zadnjih kvalifikacijah, in Španijo (1-11-1), ki je sploh še nikdar ni premagala na velikem tekmovanju. Že preboj v glavni del 12 ekip bi bil lep uspeh za izbrano vrsto, ki nima dominantnega strelca z razdalje in ne vratarja, ki bi pri tekmecih zbujal strahospoštovanje.

Pravzaprav bi bilo za Slovence najpomembnejše, da se ne glede na rezultat iz Poljske vrnejo s pokončno dvignjenimi glavami in čvrstim jedrom ekipe. Prepogosto se je namreč dogajalo, da so se po padcu visokoletečih ciljev odnosi skrhali in so se začela obtoževanja. Tokrat bi bilo to pogubno, saj bodo že aprila sila pomembne olimpijske kvalifikacije in Slovenija se je s Stožicami ponudila za organizacijo enega od treh turnirjev, na katerem bi si želela utreti pot v Rio 2016, ki naj bi bil vrhunec tega rodu.

Slovenci se lahko sicer še vedno izognejo turnirju, toda le v primeru, da 31. januarja postanejo evropski prvaki ali da v finalu izgubijo proti Franciji, ki se je kot svetovna prvakinja že uvrstila na največji športni dogodek. Vujović bo v Wroclawu in kasneje – če se bo razpletlo sanjsko – v Krakowu dobil pomembna spoznanja o vrlinah in slabostih Slovencev, ki so doslej dvakrat nastopili na OI, v letih 2000 in 2004. Takrat so tudi zabeležili največja uspeha na EP, ko so bili peti v Zagrebu in drugi v Ljubljani, sicer pa so praviloma osvajali mesta med 8 in 12.

Fantje od 20. t. m. vadijo v tradicionalni bazi v Zrečah in bodo do odhoda v Wroclaw 14. januarja (let Zagreb-München-Wroclaw) imeli skupaj kar 37 treningov. Vmes bodo odigrali štiri prijateljske tekme: z Makedonijo se bodo pomerili 4. januarja v Krškem in dan pozneje v Celju, s Hrvaško pa 8. januarja v Ivanić-Gradu ter naslednji dan v Kopru. Prosti bodo le za božič ter za silvestrovo in prvi dan novega leta. V Wroclawu bodo stanovali v hotelu Mercure, le kakšen kilometer od znamenite Stoletne dvorane (Hala Stulecia), ki je pod zaščito Unesca in jo je v letih 1911-1913 zgradil nemški arhitekt Max Berg. Če bi jim tam nekako uspelo prebroditi vse čeri supertežke skupine in morda s seboj prenesti kakšno točko, bi res imeli možnosti za najvišja mesta. V drugem delu, ki bo prav tako v Wroclawu, bi se potem merili s tremi tekmeci iz skupine D iz Katowic, v kateri so Danska, Madžarska, Rusija in Črna gora.

O tem, kako močna je Slovenija pod Vujovićem, je prezgodaj reči. Za Črnogorcem, ki blesti z izvirnimi izjavami, zaradi katerih novinarsko črnilo lažje teče, je le pet tekem, nobena ni bila merodajna. Rakava rana je že lep čas leva stran napada, ne samo v zunanji vrsti, tudi na krilu, saj se Luka Žvižej (do Bena Lapajneta mu manjkata samo dva nastopa in do Aleša Pajoviča le pet golov na večni lestvici) troši v obrambi in mu tudi zato pogosto zadrhti roka pri ključnih strelih. Vujović je kmalu spoznal, da je baza vrhunskih rokometašev v Sloveniji omejena in zato reprezentanca ne bo prav veliko drugačna, kot je bila v Katarju. Še najpomembnejša razlika je, da so se vrata odprla tudi Vujovićevi »atomski mravlji« Mihi Zarabcu, ki lahko prinese nekaj svežine v slovensko igro, vendar bodo niti igre v rokah kapetana Uroša Zormana in hita lige prvakov Deana Bombača. To sta igralca po meri Vujovića, saj tako kot on spoštujeta žogo v napadu, zato Slovenci ne bodo več za vsako ceno drveli v napad.

»Dokler imaš žogo v rokah, ne moreš dobiti gola,« je stari rokometni pregovor prišel prav Vujoviću, tudi trenerju Zagreba. Jasno je tudi, da bo Slovenija pod njim igrala bolj čvrsto kot prej. »Edini izgovor za igralca, ki se ne vrne v obrambo, je, da ima odprt zlom,« je bila ena od zgodnjih cvetk 54-letnega »Vujota«, ki je kot igralec osvojil vse in ravno v tem je največja razlika v primerjavi s predhodnikom Borisom Deničem. Morda bo nekdanji strelski as lahko dal nekaj več Klemnu Cehtetu in svojemu »pacientu številka 1« Borutu Mačkovšku, da bo Slovenija dobila širino v napadu.

Vujović je v prvi vrsti motivator, njegove besede igralci kar požirajo in se počutijo boljše. »Težka skupina, pravite? Težka je samo zato, ker so Španci, Nemci in Švedi dobili Slovence. Računam, da bomo trikrat zmagali in prenesli vseh šest točk,« samozavest kar kipi iz Vujovića, ki ga prav nič ne briga, da je mogoče iz skupine prenesti največ štiri točke. Njegov optimizem ni naključen, pogosto je Slovencem krila odrezala premajhna zaverovanost v lastne zmožnosti in predsednik RZS Franjo Bobinac je z imenovanjem velikega šampiona hotel sprostiti ravno te čakre v glavah. »Še najboljše bi bilo, če bi se v finalu srečali s Francijo. Potem bi ubili dve muhi na mah, zagotovili bi si kolajno in neposredni nastop na OI brez kvalifikacij,« je bil eden Vujovićevih zadnjih vbrizgov testosterona.

Iz njegovih ust v božja ušesa …