Tiskane izdaje
Še posebej, ker je prišel med legende celjskega rokometa, kot so Edi Kokšarov, Renato Vugrinec, Aleš Pajovič, Uroš Zorman ... A splet okoliščin je prinesel zasuk in po kriznih ukrepih in posledičnem igralskem osipu je bila odločitev, da prevzame prestižno vlogo, logična. Izkazala se je za zadetek v polno. V slačilnici »Pero« uživa velik ugled. Do nadobudnih igralcev, ki mu po uspehih ne segajo do kolen, je spoštljiv in ti so ga v hipu sprejeli za vodjo.
»Doma me še moja 'mulca' ne poslušata, kako me bodo soigralci v slačilnici,« se je pošalil Metličić in v isti sapi pohvalil celjske upe, v prvi vrsti svojega »vajenca« Žigo Mlakarja, ki igra na njegovem položaju desnega zunanjega: »Fantje so zares krasni. Poslušni in marljivi. Imajo veliko željo po napredovanju. Tudi ko nimamo treninga, se dobijo in vadijo akcije.«
Zmaga proti Kielcam je v Zlatorog prinesla veselje in olajšanje, vendar Metličić opozarja, da nikogar ne sme zavesti. »Svojo vlogo vidim tudi v tem, da opozarjam na nevarnost samovšečnosti. Rokometaš se mora stalno dokazovati. To velja tudi zame, kaj šele za mlajše. Zanje je to vložek v prihodnost. Če bo bog dal, bodo zrasli v velike igralce, kar bi bil velik dobitek za Celje,« je razmišljal 34-letni Metličić, ki si pred nedeljsko tekmo v Kielu ne dela utvar o morebitnem presenečenju: »Tam nimamo kaj izgubiti. Tudi visok poraz ne bi bil katastrofa, če bomo iz njega potegnili kaj pozitivnega.«
Splitčan še ni doživel bolj burne in tudi telesno bolj naporne sezone, kot jo preživlja v knežjem mestu.
Med vsemi zvezdniki je bil prvi, ki se je posul s pepelom zaradi slabih izidov ter stoično prenesel prepolovitev plač. Da se bo v Celju obetavna zgodba sesula kot hišica iz kart, si ni mislil. »Tega ni pričakoval nihče. Tudi v najhujši nočni mori ne. Ampak vse je to šport. Če se ozrem, je bila moja kariera idealna. Zmage in osvajanje lovorik je bilo nekaj samoumevnega. To je zdaj zame nova izkušnja. Nov izziv, če hočete. Koristno je videti drugo stran športa. Zdaj še bolj cenim, kar sem storil doslej,« pravi 194 cm visoki igralec, ki v Celju ni vrgel puške v koruzo: »Res sem se že spraševal, ali mi je bilo na 'stara leta' vsega tega treba. Po drugi strani pa sem si govoril, čemu bežati. Konec koncev je to moja služba. Iz vsega slabega lahko izvlečemo tudi nekaj pozitivnega.«
Metličić ima pogodbo še za naslednjo sezono in v Dalmacijo se mu ne mudi preveč. »Ne moremo se zavajati, da lahko ta ekipa v prihodnji sezoni osvoji naslov. Potrebuje vsaj dve ali tri kakovostne okrepitve. Gorenje in Koper imata bolj izkušeni ekipi in tudi za odtenek bolj kakovostni,« razmerja moči ocenjuje Metličić, ki ne more z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali gre celjski klub po velikem rezu v pravo smer: »Odločil se je za takšno pot in to je treba spoštovati. Verjetno ne bo ponovil starih napak. Znižanje plač kajpak ni bilo prijetno. Izkazalo se je, da smo tisti, ki smo ostali, potegnili kratko. Drugi so imeli pogodbe le do konca sezone. Zdaj so si našli nove klube in nas pustili na cedilu. Oni v bistvu sploh niso bili kaznovani. To ni bilo pošteno do nas. Borimo se po najboljših močeh in ponosno zastopamo celjske barve. Upam, da bo uprava to razumela in da bodo kazni ukinjene ali vsaj zmanjšane. Ni še vsega konec. Lahko osvojimo pokal in nakažemo zasuk krivulje navzgor. Ja, to je zdaj naš osnovni cilj.«
