Po 18 letih odriv slabši, strast in želja nič manjši

Zreče – Kmalu bo ena največjih zmag slovenskega rokometa polnoletna. Uroš Šerbec je skočil na novinarsko mizo, ko je Slovenija sredi Zagreba 29. 1. 2000 v tekmi za 5. mesto na EP premagala Hrvaško in se prvič uvrstila na OI. Zdajšnji pomočnik selektorja Veselina Vujovića si globoko v srcu želi, da bi njegovim naslednikom uspel podoben podvig na bližnjem euru v južni soseščini.

Verjetno vam že presedajo vprašanja o tisti zgodovinski tekmi?

Sploh ne, hvala bogu, da se je zgodila in da se imamo česa lepega spominjati iz teh časov. Nikdar se ne bom naveličal teh vprašanj. Bolj me skrbijo naslednja, če se malce pošalim.

Pa dajva. Kako realna so pričakovanja, da bo Slovenija naredila kaj velikega tudi na 13. EP?

Pa smo tu. Rekel bi takole. Zagodle so nam jo poškodbe. Če bi bili popolni in optimalni, bi bile naše možnosti velike. Še vedno niso slabe, niso pa evforično optimistične. Verjamemo, da nas še vedno nosi val bronaste kolajne iz Francije. Zavedamo pa se, da je EP na višji kakovostni ravni kot SP. Praktično ni tekme, ki bi jo lahko rutinsko opravili. Vsaka bo na nož, vsaka kot finale. Dobro je, da smo zelo dobro telesno pripravljeni.

V naši skupini so Makedonija, Nemčija in Črna gora. Se reprezentanca pripravlja zgolj na prvega tekmeca ali kar na vse tri?

Doslej smo se bolj ozirali nase, v tem tednu pa že analiziramo prijateljske tekme drugih. Videli smo, da so vsi tekmeci v dobri formi in večinoma v polnih postavah, zato bo kar težko. Najbolj pomembna je seveda prva tekma. Pred njo ne veš zares, v kakšni tekmovalni formi si, vedno je nekaj treme, živčnosti. Ja, Makedonija je naša prioriteta.

Pri Makedoncih je selektorja Lina Červarja zamenjal Raul Gonzalez, evropski prvak z Vardarjem. Verjetno gre za drugačno reprezentanco, kot je bila na zadnjem SP, kjer ni mogla ogroziti zmage Slovenije.

Vrnilo se je nekaj starejših igralcev, nov je sistem. Vsi so zdravi, igrajo poletno in kombinatorno. Napad je njihova močnejša stran, ampak tudi v obrambi znajo narediti visok zid. Imajo močna vratarja in hitre napade prek kril. Raul je zedinil ekipo, igralci mu zaupajo. Ne bo nam lahko. To je precej boljša reprezentanca, kot je bila pred letom v Metzu.

Se v naši reprezentanci že čuti napetost pred sobotnim vročim štartom?

Opažam, da se vse skupaj lepo in počasi stopnjuje. Zavzetost na treningih je zelo velika, kar je povezano tudi s tem, da si želijo igralci prislužiti mesto med 16 potniki za Zagreb. Živčnosti še ni, ker je še nekaj dni do prve tekme in sta pred nami še dva testa s Srbijo.

Vemo, kakšen je Vujović, nekakšen »one-man-band«. Ste se privadili njegovemu sistemu, v kolikšni meri je lahko vaša nazočnost koristna za vašo trenersko in morda nekega dne selektorsko kariero?

Vsi, ki smo zraven, se od njega ogromno naučimo. Veselim se vsakega treninga. Vujović je nazoren v zahtevah, vedno najde novo rešitev. Je neizčrpen vir znanja in energije. Zelo sem zadovoljen, te izkušnje so zame neprecenljive. Zelo dobro smo se povezali. Vsak ima svoje področje. Jasno je, da je Vujovićeva beseda zadnja, a tudi on se je že naučil kaj vprašati. Potem vse skupaj premelje po svoje in se odloči.

Kakšno pa je na splošno vzdušje na pripravah pod Vujovićem? Vemo, da je na igrišču drugačen kot pred kamerami in mikrofoni?

Saj veste: gor-dol. Kadar se ne dela po njegovih željah, ni dobro biti preveč blizu. Bolje ga je pustiti samega, da vse skupaj »prediha«. Zdaj smo se že naučili, kako prepoznati te trenutke. Na splošno pa je Vuja zelo pozitiven, veliko je zdrave »zafrkancije«. Tudi igralci so se privadili in tudi kdaj že kakšno hudomušno pripomnijo. Več je sproščenosti kot na prvih akcijah.

Med prvo pripravljalno tekmo z Iranom smo na tribuni srečali svetlolaso gospo, ki je glasno napovedala zlato kolajno ...

Gotovo ste govorili z mojo ženo Alenko. Res je nepopravljiva optimistka. Včasih jo moram malo brzdati, ampak saj je prav, da smo ambiciozni. Tudi Vujović nam govori podobno. Če želimo biti prvi, se nam lahko nekaj zalomi in smo tretji. Če želimo biti tretji, bomo prej peti ali sedmi. S takšnim samozavestnim razmišljanjem se vsi dvigujemo. Razlike v sodobnem rokometu so izjemno majhne in včasih lahko prav odločnost, želja in samozavest prevesijo jeziček na tehtnici.

Podobno velja za navijače. Bodo osmi igralec ali dodatno breme?

Upam, da prvo. Da jih bo prišlo veliko, da bodo glasni in bodo prinesli dodatno energijo. Igralci v takšnih okoliščinah bolje delujejo.

Ali v sebi čutite, da nas tudi na tem EP čaka tekma s Hrvaško?

Res je, da si govorimo, kako je pomembna samo naslednja tekma in da gremo korak za korakom, ampak če si lahko takole privoščim malce sanjarjenja, potem bi si to res želel. Takoj podpišem, saj bi to pomenilo, da bomo vsaj v polfinalu. Arena Zagreb je še večja, kot je bil Dom športov pred 18 leti, tudi toliko sovražnosti ni več. To bi bil športni spektakel prve vrste.

Boste ponovili legendarni skok, če bo Slovenija vzela kolajno?

Odvisno od višine bližnjih objektov, ki bodo v dvorani. Prav visoko se pri teh letih ne morem več odriniti, čeprav sem izgubil nekaj kilogramov.