Po letih stopicanja na mestu Potočnikov troskok do Zagreba

Za Gregorja Potočnika velja, da je »late bloomer«, kakor pravijo Angleži športnikom, ki malce pozneje zacvetijo. Da se je celjski rokometaš tako dolgo kalil, sta precej krivi dve poškodbi, najprej očesa, potem kolena. Ampak bolje pozno kot nikoli. Pri 25 letih ga je športna smola dokončno zapustila, januarja je na evropskem prvenstvu na Hrvaškem po spletu zanj srečnih okoliščin dočakal prvi nastop na velikem tekmovanju, v vzponu je še naprej njegova klubska kariera, poleti se bo iz Gorenja preselil k Zagrebu. 

Gregor Potočnik je od mladih nog v Celju veliko obetal, vendar potenciala v matičnem klubu ni uresničil. Pred sezono 2011/2012 mu jo je zagodla bizarna poškodba. Na ogrevanju mu je med igranjem nogometa žoga oplazila oko pod tako čudnim kotom, da mu je počila očesna mrežnica. Nekaj časa je bilo vprašanje, ali bo sploh še videl na levo oko, kariera, ki se je komaj zares začela, saj je ravno dopolnil 19 let, je bila ogrožena …

»Vsi se spominjajo moje nesreče z očesom, ker se sliši bolj grozno, toda resnici na ljubo je bilo veliko huje z nesrečnim kolenom, ki je precej bolj zavrlo moj razvoj,« je pojasnil Celjan, ki si je skoraj natanko leto po prvi nesreči strgal križne vezi in moral na operacijo. Izgubljena je bila še ena sezona, za igralca, ki je ravno dopolnil 20 let, je nastala nepopravljiva škoda.

Sreča v nesreči

»Pa ne samo ena sezona, kar tri ali celo štiri leta sem potreboval, da sem pozabil poškodbo, se znebil strahu pred kontaktom. Pri očesu me nikdar ni nič bolelo, bolečine v kolenu pa so bile hude. Še najhujša pa je bila psihična bariera v glavi. To sem moral nekako premagati. Pogosto me sprašujejo, kako je z mojim vidom. Lahko rečem, da ni stoodstoten, ampak popačen je samo centralno. Če z levim očesom pogledam naravnost, je slika malce zamegljena, vse drugo je normalno. Pri rokometu mi ne dela težav. Na začetku, dokler desno oko ni prevzelo funkcije levega, me je občasno malo bolela glava, še zdaj me včasih, če je slabo vreme in pade pritisk. Sicer pa je v redu. Ne pritožujem se, imel sem srečo,« je pojasnil.

V Celju dolgo niso vedeli, kaj naj z njim. Pogosto je grel klop, naposled so ga v sezoni 2014/2015 posodili Trimu. »To je bila dobra poteza, ki mi je rešila kariero in me vrnila na rokometni zem­ljevid,« je prepričan Potočnik, ki je v prvi sezoni na 31 tekmah dosegel 115 golov. V naslednji se je za kratek čas najprej vrnil v Celje, zaigral na treh tekmah lige prvakov in dosegel tudi en gol, proti Zagrebu, katerega barve bo branil odslej.

»Izkušnje iz lige prvakov, ko sem bil spet v Celju, so bile koristne. Bil pa sem še precej mlad, uporabljali so me predvsem za obrambne naloge, ker še nisem bil dovolj dober za napad,« se prvih korakov med elito spominja Gregor iz celjskega stanovanjskega kompleksa, imenovanega Plava laguna. Tam se je že zelo zgodaj razširil glas, da ima mali v desnici top, kakršnega je imel svoj čas Miladin Kozlina. To se je kmalu potrdilo. Po vrnitvi k Trimu je imel še boljše strelsko povprečje (98 golov na 20 tekmah), kar je prepričalo Gorenje, da ga vzame. Velenjčanom v zadnjih dveh sezonah res ne gre po načrtih, vseeno pa je Potočnik v Rdeči dvorani storil še korak naprej, jeseni je v ligi prvakov zbral tudi 16 golov.

»V Trebnjem sem se začel dokazovati tudi v napadu in sčasoma postal eden ključnih igralcev. Tudi v Gorenju igram v obe smeri. Zadovoljen sem, kako se razvija moja kariera. Zdaj so vse tiste poškodbe za mano, upam, da se mi ne ponovi več kaj podobnega. Nikdar nisem obupal, vedno sem verjel, da se da z delom marsikaj narediti in nadoknaditi. Počasi, stopničko za stopničko, sem napredoval in zdaj sem tam, kjer sem. Zagotovo pa to ni moj skrajni doseg. Verjamem, da bo moja krivulja še lep čas obrnjena navzgor,« ostaja optimist levi zunanji igralec.

Potok našel pot do Save

Po dveh sezonah bo Potok, kakor ga kličejo, poleti stopil še stopničko višje, okrepil bo evroligaški Zagreb, kjer se bo pridružil reprezentančnemu kolegu, vratarju Urhu Kastelicu. »Vse je potekalo prek menedžerja, on mi je povedal za ponudbo Zagreba. Počasi smo se dogovarjali. Bil sem že tik pred podpisom nove pogodbe z Gorenjem, vendar sem se glede na okoliščine odločil za odhod v Zagreb, ki bo imel vsaj v naslednjih dveh sezonah, za kolikor sem podpisal, večje ambicije.«

Naključje je hotelo, da bo otrok celjske šole, potem ko je branil barve največjega domačega tekmeca Gorenja, v prihodnje igral za tradicionalno najhujšega rivala pivovarjev sploh. Vsaj v ligi SEHA, če ne tudi v ligi prvakov, bo stal na – napačni strani. »Vedno pravijo, da je igrati proti matičnemu klubu nekaj posebnega. Ampak proti Celju sem že igral v dresu Trima in Gorenja, zato to zame ne bo prevelik šok. Vsak igralec se izoblikuje z leti, vemo tudi, da nam je rokomet kruh. Za tisti klub, ki ti ga daje, storiš vse za zmago, ne glede na nasprotnika.«

Dobre predstave v Gorenju so mu odprle še eno obzorje. Za reprezentanco je debitiral 17. junija lani, torej ne veliko pred 25. rojstnim dnem (22. avgusta). To je bilo v kvalifikacijah za EP proti Portugalski v Kopru, na katerih je dosegel dva gola. Doslej je zbral 12 nastopov in 10 zadetkov, za njim je tudi pet tekem na EP na Hrvaškem, kamor je prišel po poškodbi Nika Henigmana.

Vujovićev zvesti borec

Junija bo pred Slovenijo velik izziv, na dveh tekmah bo morala biti boljša od Madžarske, če želi nastopiti na svetovnem prvenstvu. Reprezentanca se je ta teden mudila na pripravah v Laškem, za vikend se bo v Trbovljah in Laškem dvakrat pomerila z Belorusijo. Selektor Veselin Vujović ima kar 23 igralcev in vsem naj bi ponudil priložnost za dokazovanje. Potočnik bo storil vse, da bo upravičil njegovo zaupanje. »Vse je pod­rejeno junijski akciji, Vujović ničesar ne bo prepustil naključju, maksimalno se bomo pripravili na Madžare,« je odločen 196 centimetrov visoki in 105 kilogramov težki rokometaš, za katerega selektor pravi, da je eden od njegovih najzvestejših borcev. »Vesel sem, da je tako. Pri Vujoviću ni nič napol. Tudi na treningih gre vselej na polno, na nož, na njih si igralec prisluži status in minutažo, ključno pa je prizadevanje v obrambi. Vsak trening jemljem smrtno resno, in če me bo Vujo postavil v ekipo za Madžare, bom izjemno ponosen,« je povedal Potočnik, ki si v hotelu Thermana sobo deli s klubskim tovarišem Nikom Medvedom, še enim pozno zacvetelim rokometašem.