Tiskane izdaje
Pariz - Napočil je dan, ko se bo v 60 minutah na igralni površini 40 x 20 metrov pariške dvorane Bercy odločalo o tem, ali bo Slovenija osvojila prvo kolajno na svetovnih prvenstvih. Potem ko v polfinalu ni bila kos Franciji, bo reprezentanca Veselina Vujovića igrala tekmo za 3. mesto. To bo naš večer, so prepričani naši rokometaši pred tekmo s Hrvaško.
Le redko so Slovenci velika tekmovanja zapuščali s pesmijo. Na prejšnjih šestih svetovnih prvenstvih so vselej izgubili zadnjo tekmo, v Katarju 2015 z Nemčijo za sedmo mesto, v Španiji 2013 za bronasto kolajno s Hrvaško. Na EP so nazadnje na Poljskem klonili proti Nemčiji za 7. mesto, pred tem leta 2012 v Srbiji proti Makedoniji za 5., tudi na domačem euru, ko so leta 2004 osvojili srebro, je bila v finalu boljša Nemčija. Nič drugače ni bilo na zadnjih OI po porazu z Dansko v četrtfinalu ...
Zato pa bo v kolektivnem spominu za vselej ostala tekma za 5. mesto na EP leta 2000, ko je zmaga nad Hrvaško sredi Zagreba pomenila prvo uvrstitev na olimpijske igre. Če bi se tokrat v Parizu razpletlo z zmago, bi imela bronasta kolajna za Slovence zlat lesk, saj od pomlajene zasedbe ni bilo mogoče pričakovati več od uvrstitve med osmerico. »Hrvaška ima dobro ekipo, ampak ni več tako dominantna kot nekoč. Lahko igramo z njo, tudi nacionalni naboj bo velik. Tekma bo na nož, zmaga proti južnim sosedom pa bi imela še posebno draž,« je po razpletu razburljivega drugega polfinala, ki so si ga Slovenci ogledali v svojem hotelu, povedal Gašper Marguč. »Vsi hrepenimo po kolajni, vanjo bomo vsi vložili zadnje atome energije,« je odločen »Gaši«: »Nihče si ne želi biti četrti. To je sicer zelo dobra uvrstitev, vendar bi bili vsi zelo razočarani, če bi zamudili takšno priložnost.«
Poraz s Francijo v polfinalu vsaj navidez ni pustil posledic na igralcih in selektorju Vujoviću. V dvorani George Carpentier na drugem bregu Sene, kjer domuje PSG in so imeli Slovenci včeraj trening, je vladalo pozitivno vzdušje. Vsi dobro vedo, da bo uspeh odvisen predvsem od njih. Zelo spodbudno je, da so imeli pred tekmo leta dan premora in so lahko obnovili moči, medtem ko tekmeci tega privilegija ne bodo imeli in bodo manj kot 24 ur po bolečem porazu in težkem boju za finale spet morali pustiti na igrišču kri, znoj in solze, kot se je ob začetku bitke za Francijo leta 1940 izrazil Winston Churchill.
»Ta prost dan nam ogromno pomeni, večina igralcev je zelo utrujenih in sploh si ne znam predstavljati, da bi morali zdaj igrati težko tekmo. V tem vidim precejšnjo prednost in priložnost,« na večjo svežino svoje ekipe stavi Marguč. Vujović je na vseh dosedanjih osmih tekmah rotiral vse igralce in tudi proti Franciji ni šel z glavo skozi zid. Samo Darko Cingesar je doslej na igrišču prebil več kot šest ur. Matevž Skok in Matej Gaber sta pri petih urah, ostali nosilci igre pri štirih (Zarabec, Bezjak, Dolenec, Kavtičnik, Marguč, Janc). Pred štirimi leti v Španiji, ko je Slovenija izgubila prav proti Hrvaški in ostala praznih rok, so se Deničevi fantje komaj vlekli po igrišču ...
»Nosilci igre pri Hrvatih so bili bolj obremenjeni kot naši. Dobro smo porazdelili moči, zato ni poškodovanih igralcev. Cingesar dobro prenaša obremenitve, a tudi vsi drugi,« je povedal Vujović, za katerega se včasih zdi, da ima razvit šesti čut. Kaj mu pravi? »Morda se vam bo zdelo vehementno, ampak prepričan sem, da bomo zmagali. Tako, rekel sem, lahko me vlečete za jezik. Tak občutek imam, ko opazujem igralce; zdijo se mi dovolj mirni, dovolj samozavestni. Ko smo zmagovali, niso bili evforični, in ko smo izgubili, niso bili preveč potrti. Verjamem, da bodo za konec pustili srce na igrišču, samo to si želim. Velika nagrada bi bila, če bi osvojili kolajno, z njo bi dobili kisik, ki ga je Sloveniji primanjkovalo zaradi vrste razočaranj na zadnji stopnici. Resnično bi rad, da bi po tekmi gledal nasmejane in ponosne obraze, dovolj mi je razočaranj. Potem pa naj nas v domovini pričaka vsaj kakšna harmonika.«
Slovenci so po tekmi s Francijo kar deset minut nemo opazovali francosko rajanje, gotovo so si rekli, naslednjič smo na vrsti mi. So res sposobni prebroditi travme prejšnjih rodov in spisati eno najlepših poglavij slovenskega športa? Vsaj pogled s strani nakazuje pozitiven odgovor. Najglasnejši znanilec novega vala Blaž Janc vsekakor ni obremenjen s preteklostjo, vajen je biti zmagovalec ... »Vemo, kaj prinaša tekma, to bo balkanski derbi. Veselim se ga, motiv je izjemen, borili se bomo do konca, pa tudi če potem takoj umremo.«
