Rokometašica Jelena Grubišić: Kadar zavrtimo Golico, 
je vedno žurka!

Rokometno žogo je Jelena Grubišić vzljubila v 5. razredu osnovne šole.

Objavljeno
05. november 2011 18.28
Posodobljeno
06. november 2011 13.00
Mojca Finc, šport
Mojca Finc, šport
»Čeprav je slovenščina zelo podobna hrvaščini, je hkrati tudi čudna in težka. Sploh dvojina precej zmede. Kar nekaj besed obstaja, ki jih hrvaščina sploh nima, slovenščina pa. Pri jabolku, denimo, besede za tisto, kar je v slovenščini muha, v hrvaščini ni,« je jezika nekdanjih bratskih republik primerjala rokometašica iz Zagreba Jelena Grubišić, ki je pred dvema letoma oblekla dres Krima Mercatorja. »Najbolj smešna slovenska beseda? Čriček!« je v smehu razkrila 24-letna vratarka.

Rokometno žogo je vzljubila v 5. razredu osnovne šole. Ko so si igralke morale izbrati položaj v igri, so vrata ostala prazna. »Pa sem se jaz oglasila. Hotela sem se preizkusiti v tej vlogi. Začela sem dobro in tam tudi ostala,« je Jelena Grubišić pojasnila, kako je pristala pred vrati. Ker ženski rokomet nikoli ni dosegal takšne priljubljenosti kot moški, je v otroštvu spremljala predvsem lige močnejšega spola in se navduševala nad obrambami švedskega vratarja Tomasa Svenssona: »Bil je moj vzornik.« V otroštvu je spremljala tudi predstave Iztoka Puca: »Osebno ga nisem poznala, a vsi, ki so igrali z njim, pravijo, da je bil velik človek. V rokometu pa je bil eden najboljših igralcev na svetu.« Prezgodaj preminulemu Pucu v slovu se je v Tivoliju s krimovkami vpisala v žalno knjigo.

Ljubljana je mali Zagreb

Glavno slovensko mesto jo je očaralo, čeprav ga (še) ne pozna podrobno. »Ljubljana je kot mali Zagreb. Čudovito je urejena. Staro mestno jedro me je navdušilo. Tudi dekleta so me super sprejela in z njihovo pomočjo sem se v mestu dobro znašla,« je ekipo pohvalila hrvaška igralka, ki prebiva v Šiški. Na Ljubljanski grad se je že povzpela, Rožnik in Šmarna gora jo še čakata. Slovenijo večinoma spoznava skozi okno avtobusa: »Ved­no gremo takoj v dvorano. Ker nam primanjkuje časa, nikoli ni prave priložnosti, da bi si ogledali okolico. Nisem še bila na Zbiljskem jezeru, tudi na Bledu ne,« je povedala sogovornica. Si je morda, odkar je v Sloveniji, obula smučarske čevlje in se spustila po belih strminah? »Nisem. Sneg me privlači, če ga gledam skozi okno, na toplem,« se je nasmehnila študentka ekonomske fakultete, ki jo od diplome loči še en izpit.

Slovenski jezik ji ni tuj, a ga redko uporablja. »Vsi me razumejo, jaz pa njih, tako da večino časa govorim hrvaško. Znam tudi slovensko, a želela bi si govoriti čisto tekoče. Še vedno se znajdem v trenutkih, ko iščem besede, ne vem, katero bi uporabila, in potem avtomatsko preklopim na hrvaški jezik,« prizna rokometašica, ki se enkrat na teden zapelje do domačega Zagreba. »Kadar pridem domov, nimam nikoli dovolj časa, da bi se srečala z vsemi prijatelji, v miru sedla na kavo in poklepetala z njimi. Sem zelo družabna, ne maram biti sama doma, rada grem na pijačo in se družim z ljudmi. Zato je čas z zagrebškimi prijatelji tisto, kar malo pogrešam. Vendar v Ljubljani veliko časa preživim s soigralkami, stkala sem veliko prijateljski vezi, tudi zunaj kluba, tako da mi pravzaprav nič ne manjka,« je pripovedovala Jelena, ki se ji Slovenci zdimo dostopni in prijazni. V športnih krogih je spoznala rokometaše, z drugimi športniki ni imela stika.

Pogreša ozračje s Slovana

Sosedje južno od Kolpe pogosto poudarijo, da jih v Ljubljani navdušujejo veliki nakupovalni centri. V malo mesto velikih nakupov se je z zanimanjem odpravila tudi Jelena. »To je kot majhna četrt. Pri nas česa takega nimamo. Rada nakupujem, nisem pa obsedena s tem,« je razkrila.

Njen glasbeni okus je širok in raznovrsten, pravi, najraje pa ima R&B in hrvaško glasbo. Z veseljem prisluhne tudi klapskemu petju. »Naše družinske korenine izvirajo iz Dalmacije, zato vsi obožujemo pet­je klap. Pred dobrim mesecem sem bila s starši na koncertu v Križankah. Odlično je bilo! Z nami je bila tudi Sergeja (Stefanišin, vratarka Krima, op. p.) in tudi njej je bilo všeč,« je razpredala sogovornica. Pa slovenska glasba? »Z dekleti se šalimo in vrtimo Na Golici, razvije se prava žurka. Pesem je živahna, nanjo se lahko zapleše in v dobri družbi vedno 'zažge'. Slišala sem tudi Siddharto, pa Jana Plestenjaka – saj on je pevec, kajne? Težko rečem, da mi je všeč, sem pa že slišala njegove pesmi,« je opisala svoj glasbeni okus.

Prav poseben ritem pa na vsaki tekmi ustvarijo zvesti navijači krimovk. »Vedno poskrbijo za fantastično razpoloženje! Izjemni so!« se je ljubiteljem rokometa, družini in prijateljem zahvalila za podporo. Opazila je, da se je s selitvijo v šport­no dvorano v Stožicah izgubilo navijaško razpoloženje, ki so ga ustvarjali na Slovanu in Galjevici: »Pogrešam Slovan, tisti pristni navijaški utrip. Čeprav je bila dvorana v primerjavi s stožiško majhna, je bilo prostora za vse in igrati ob tisti živahni podpori je bilo zelo prijetno. V Stožicah je dvorana čudovita, a deluje prazno. Peščica, ki se zbere na tekmi, se izgubi v veliki dvorani.« Se pa strinja, da je stožiški športni center pomembna pridobitev za slovenski šport. V minuli sezoni si je s kolegicami ogledala tekme odbojkarjev ACH Volley in Olimpijinih košarkarjev. Včeraj pa so njo spet gledali in spodbujali drugi – krimovke so na tekmi lige prvakinj gostile hrvaško Podravko.