Šarlatanu v bran, niti Francozi ne zdržijo

Naj že spoka ta šarlatan.« Tako ogorčen je bil eden od kavčarjev s forumov po porazu Slovencev proti Nemcem in tega besnega izpada jeznoriteža ni bilo mogoče prezreti med drugimi, pretežno spravljivimi komentarji. Njegova tarča je bil rokometni šef Veselin Vujović. Večina komentarjev se je sukala okoli klasičnih vzrokov za poraz: o psihološki nezrelosti, slabši psihični pripravi, pomanjkanju srčnosti, uroku Stožic, tradicionalni nemoči proti Nemcem ... Manj kritični so bili tudi trenerji, ki jih kar pošteno moti, kdo in na kakšen način poveljuje s slovenski klopi.

Da kar takoj razjasnimo, Slovenija v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v konkurenci s Švicarji in Portugalci, s katerimi je že imela tudi kakšno grenko izkušnjo, lahko igra tudi s šestimi okornimi pivoti in pol vratarjem, pa ji drugo mesto in pot na Hrvaško prihodnje leto ne bi smelo uiti. Toda ta – moja – drzna ocena o moči tekmecev (brez Nemcev, ki bodo razred zase) nima nobene zveze s podcenjevanjem, temveč s preprostim dejstvom: v slovenskih klubih je več profesionalizma, znanja in tekmovalnosti kot v švicarskih ali portugalskih. In predvsem podpore (razumevanja) kapitala, čeprav krepko omejenega v primerjavi s potenciali največjih svetovnih družb s sedežem v Zürichu, Baslu, Ženevi, Bernu ... Žal ali pa k sreči takšnega anahronizma, kot ga v Sloveniji omogočajo upravljavci družb skupaj z večinskim lastništvom tujcev, pri pokroviteljskih vložkih in delitvi finančne pogače ni mogoče najti kjerkoli v Evropi. Prepričan sem, da bi bil v Švici prvovrstni škandal, če bi Novartis (del njegovega poslovnega imperija je serijski nogometni prvak Basel) pri razporejanju pokroviteljskega vložka med svojimi izbranci kot glavni sponzor namenil več denarja neki drugi panogi, kot je nogometu. Četudi drugorazrednemu! Gorenje in nizozemska Pivovarna Laško ga dajeta več rokometu.

Franjo Bobinac kot prvi mož slovenskega rokometa in eden od najvplivnejših menedžerjev k sreči (še) nima pretiranih skrbi, s koliko goriva (denarja) v rezervoarju in v kakšnem stanju bo k sosedi zaplula slovenska rokometna barka. Za zdaj si niti ne beli glave s tem, ali bo za krmilom šarlatan, oprostite, nekoč najboljši rokometaš na svetu Vujović, ki vendarle v svojem zabavno-avtoritativnem slogu dokaj zanesljivo drži vajeti igre v svojih rokah. Seveda, dokler se sreča in nesreča ne bosta znova izmenjali. Ta je v dobrem letu Vujovićeve vladavine nemara imela večjo vlogo kot znanje ali dejanska kakovost v tujini cenjenih slovenskih rokometašev. A je tudi res, da bi kdorkoli drug na selektorskem stolčku v peklenskem ritmu tekmovanj in usodnih tekem pogorel. Vujović, naj bo šarlatan ali strokovnjak z velikim S, ki je prav s Slovenijo rasel iz tekme v tekmo in iz tekmovanja v tekmovanje ter je na koncu dosegel tudi svoj trenerski vrhunec, ni. Da pa imajo slovenske ekipe vendarle več uspeha z zvitimi praktiki govorniških odlik kot analitičnimi teoretiki, pa je že druga tema.

Preden se bo začel pogrom nad Vujovićem, kar se prej ali slej bo, pa selektorju s šarlatanskimi prijemi v tolažbo in jeznim navijačem v poduk. Niti najboljši na svetu Francozi ne morejo nizati zmag v tako zgoščenem ritmu velikih tekmovanjih, kaj šele selektivno omejena Slovenija.