Najprej bi fantom in strokovnemu štabu iskreno čestital. Tekma je bila po pričakovanju težka in je imela dva različna polčasa, enega enakovrednega in drugega boljšega slovenskega. Prvega je narekovala velika želja obeh reprezentanc, pri naših je bila ta še očitnejša, ker so se igralci zavedali, da so v vlogi favoritov. Od tod tudi težave s prehitrimi podajami, tehničnimi napakami, zaključevanjem akcij na silo, rahlim neredom v obrambi, predvsem pri tem, kdo bo izstopal iz postavitve. Portugalci so to izkoriščali, toda hkrati so pokazali, da jih je treba jemati zelo resno.
V drugem polčasu se je raven slovenske igre dvignila v obrambi. Bila je zgoščena in z več prekrški, zato tekmeci niso več prihajali do lahkih golov. Zelo pomembno je bilo, da so ustavili linijo s krožnim napadalcem, medtem ko so v napadu igrali veliko bolj šahovsko in z izdelanimi akcijami. Nenormalno veliko zgrešenih »zicerjev« ni bilo usodnih. Če bi bila realizacija boljša, bi bila tekma odločena že veliko prej. Pohvalno je bilo, da strelski spodrsljaji našim igralcem niso vzeli volje in morale ter so grizli še naprej. Portugalci so poskušali vse, tudi grizli, toda bilo je vidno, da po zaostanku dveh golov niso imeli dovolj moči za vrnitev v igro. Poskušali so vse, tudi z igro sedmih proti šestim, ki jo favorizirajo in so v njej najboljši na prvenstvu. Ni prinesla učinka, kakršnega so morda pričakovali. Ni pa ga zato, ker se je Slovenija taktično zelo dobro pripravila na tekmo. Z dolgimi napadi v končnici je zadrževala prednost in je tekmo dokaj mirno pripeljala h koncu.