Tablete in kreme omogočile strelski šov

Celje – Minus 2, plus 5, minus 1, plus 3, minus 1 in na koncu plus 5. Navijači Celja Pivovarne Laško imajo po treh tekmah, polnih vzponov in padcev, že precej debelo kožo. Po dveh razočaranjih se je v Rusiji končno izšlo za prvi točki v ligi prvakov. Tudi Veszprem lahko čez teden dni pričakuje vratolomno vožnjo v Zlatorogu ...

Po super napornem tednu, v katerem so odigrali dve težki tekmi in prepotovali tisoče kilometrov, je vrnitev v Celje prinesla olajšanje. Slovenski prvaki so preložili tekmo v Slovenj Gradcu in bodo do sobote, ko bodo gostili Madžare, v sredo igrali z Ormožem. Premor bo še kako prav prišel igralcu, ki je bil te dni morda še najbolj obremenjen – Ivanu Sliškoviću, junaku zmage proti Čehovskim medvedom.

»Res smo komaj dočakali, da pridemo v bolj normalen ritem. Trener nam je dal prosto do ponedeljka popoldne in do takrat si bomo odpočili. Zatem pa spet s polno paro naprej,« bo prvi prost konec tedna po dolgem času prijal Sliškoviću, avtorju devetih golov v predmestju Moskve. Po nepopolnem 3. kolu si levi zunanji igralec s 17 zadetki deli sedmo mesto med strelci in v moštvu zaostaja le za tretjeuvrščenim Miho Zarabcem (21). Spodbudno je, da je forma v vzponu: dva gola proti Vardarju, šest v Montpellieru in devet v Čehovu. Kje se bo sploh ustavil? »Naj gre kar tako naprej, čim več, tem bolje! Iz tekme v tekmo želim napredovati. Še bolj pomembno pa je, da napreduje vsa ekipa. V Rusiji smo od prvega do zadnjega garali za zmago in na svojo stran zvabili športno srečo, ki se nam je proti Vardarju in Montpellieru izmuznila,« ni želel svojega učinka izpostavljati Dalmatinec, ki bo čez 12 dni dopolnil 23 let.

Udarna napadalna vez nove zasedbe pivovarjev je v trikotniku Slišković-Zarabec-Janc, v Rusiji se ji je pridružil David Miklavčič, čeprav gre v napadu dolgoročno več pričakovati od Šimeta Ivića, ki pa še potrebuje nekaj časa, da se bo izkazal za podoben zadetek v polno kot rojak Slišković, po čigar stopinjah je iz Našic prišel v Zlatorog.

Čeprav Slišković po prejetem udarcu v Franciji ni bil povsem nared in je njegov nastop za hip visel v zraku, je bil na najvišji ravni. Dva strela v vratnico mu nista vzela volje, zmotil ga ni niti čuden sodniški kriterij, ki je tekmecem dovoljeval, da so se ga lotili zgrda. »Med tekmama v Franciji in Rusiji nisem treniral. Dogovorili smo se, da bomo vseeno poskusili. Seveda so pomagale tablete in čudežne kreme, zaradi katerih med tekmo skoraj nisem čutil bolečin. No, ja, razen ob novem podobnem udarcu. Zdaj se je spet malce razbolelo, a nič hujšega. Kar se tiče drugih reči, se z njimi nima smisla obremenjevati. Razmišljati moramo le o sebi,« ostaja zbran Ivan in se strinja s trenerjem Brankom Tamšetom, da ima ekipa še veliko rezerv: »Preveč golov prejemamo in delamo preveč začetniških napak, ki jih tekmeci kaznujejo. Strniti moramo obrambo in doseči še več lahkih golov, ob tem pa izboljšati realizacijo. Rezerve so tudi pri igralcih s klopi, ki nam bodo dali širino in možnost za še več 'rotacije'.«

V Rusiji se je Celjanom vztrajanje pri hitri igri, čeravno se je zdelo, da bi bilo kdaj bolje, če bi malce zastali in pogledali na uro, obrestovalo. Medvedi so obstali, celjski brzivlak pa prihrumel na zmagoviti peron. Naj Tamše še tako poudarja pomen obrambe, je po nekaj letih trenerskega dela precej jasno, da njegove ekipe nikdar ne bodo zmagovale ali izgubljale z 21:19, kot je bilo v času predhodnika Vladana Matića. Celje spet krasi lepa igra in ta privablja navijače, ki bodo v soboto gotovo napolnili Zlatorog. Jasno pa je tudi, da se lahko takšno nepredvidljivo Celje meri z vsakim tekmecem. Zato tudi dvobojev s favoriti Veszpremom, Rhein-Neckarjem in Vardarjem ne gre vnaprej označiti za misije nemogoče. »Najprej bomo razmišljali o Ormožu, šele potem o Veszpremu,« se je Tamšetove filozofije nalezel Slišković in pred tekmo z Madžari lahko obljubil le, da se bo celotna ekipa spet borila do zadnje kapljice znoja.