To smo mi: hitri, spretni, drzni in pametni

Pariz – Ena od osrednjih slovenskih figur v Franciji je bil vratar Matevž Skok. Ne samo, da je nosil veliko breme, ker je moral pokazati, da mu kot številki 1 čevlji Gorazda Škofa niso preveliki. Spopadati se je moral tudi z osebno stisko, v kratkem pričakuje drugega otroka, a pri ženini nosečnosti se je zapletlo. Zato je bil po osvojitvi brona toliko bolj čustven. Njegov huronski krik ob vstopu v slačilnico je povedal več kot tisoč besed.

Dokazali ste svojo vrednost, kakšni so občutki?

Bil sem presenečen, ker sem tako hitro dobil priložnost. Ponavadi pride postopoma. Zdaj se je zgodil ta rez, čisto ob koncu priprav. Do konca nisem vedel, ali se bo Škof odločil iti zraven ali ne. S cilji se sicer nisem obremenjeval, saj niti ni bilo mogoče napovedati nekaj spektakularnega. Nismo si nalagali preveč pritiska. Rekli smo si, kar bo, pač bo.

Toda vi ste bili pred odhodom eden redkih, ki so omenjali kolajno.

Jaz sem pač sanjač.

Selektor Veselin Vujović vas med tekmami stalno zbada in včasih se zdi, kot da vam s tem jemlje zbranost, je kaj resnice na tem?

Tako dobro ga že poznam, da sem se že navadil. Želi si le najboljše, pokaže čustva do vratarjev in zahteva, da se ubrani vsaka žoga. Vedno ima kaj za pripomniti. Ne čutim posebnega pritiska zaradi njega. Hvaležen sem mu, ker mi je dal priložnost, ko me je poklical v Zagreb.

Vi ste bili še posebej pod stresom zaradi rizične nosečnosti žene. Kako je to vplivalo na vas?

Zapetlo se je takoj, ko smo prišli v Francijo. Ni bilo lahko. Že v preteklosti sva imela težave, dve nosečnosti sta splavali po vodi ravno takrat, ko sem bil jaz na tekmovanjih. Potrlo bi me, če bi se ponovilo zdaj, ko smo že tako daleč, rok je konec februarja. Barbara je zdaj v dobrih rokah, zato bi se rad zahvalil osebju v celjski porodnišnici. Vse to je name vplivalo strašno, smilil se mi je sin Val, ki ni vedel, kaj se dogaja in je bil pri starih starših. Vmes je imel peti rojstni dan. Zato so prišla moja čustva na dan po zmagi proti Katarju, ko nisem mogel skriti solz. Nisem stena. Še danes ne morem verjeti, tako zelo sem si želel kolajno. Zdaj jo bom prinesel domov in bo veselje.

Kaj menite, kako se boste spominjali čez leta tega prvenstva?

Kot neverjetno zgodbo. Ves čas se je nekaj dogajalo. Imeli smo vzpone in padce, zgodila so se presenečenja, odpadali so favoriti. Mi smo se nekako plazili vmes, iskali najboljše rešitve. Super.

Za konec pa še ta neverjetna drama v tekmi s Hrvati.

Videlo se je, da stojimo skupaj in se borimo vsi za enega, eden za vse. Smo velika ekipa. To mladost, razigranost in energijo smo povezali v celoto. Zelo sem vesel, da nam je uspelo. Večina nas ob polčasu ni verjela v zmago. A Hrvati so nam dali nekaj upanja in to smo s pridom izkoristili.

Ste padli v nekakšen trans?

Da, nekako smo začutili, da Hrvati ne morejo več prikazati takšne igre kot v prvem polčasu. Ko smo hoteli nekaj odigrati, so nam vrnili z dvojno mero. Nič nam ni bilo več jasno. Oni so imeli dan prej tekmo in niso imeli regeneracije, pa so delovali kot stroji. A ko jim je zmanjkalo energije, smo mi pohodili stopalko za plin, Urban Lesjak je ubranil nekaj žog, strnili smo obrambo in zabili nekaj lahkih golov. Ostalo je zgodovina.

Vam je bilo težko, ker v tistih trenutkih niste bili v vratih?

Ni mi bilo lahko, toda opravil sem svojo vlogo. Še zdaj me bolita glava in grlo, ker sem se tako drl in spodbujal Lesija. Sprva mi je bilo čudno, potem pa sem se vživel in dal svoje, tudi klop je morala dihati z ekipo na igrišču. Vsa čast fantom. Zaslužili smo si zmago ne glede na to, da nismo odigrali dobre tekme.

Ali se počutite merodajnega za oceno, ali je bila ta kolajna celo večja od tiste z EP 2004?

Zame je gotovo največja in morda ni zadnja. Slovenci moramo vztrajati pri svoji igri. Ne moremo staviti na višino in moč, imamo pa druge vrline. Glavne so v glavah in tehniki. Imamo cel kup izvrstnih srednjih zunanjih igralcev, ki razmišljajo hitreje od tekmecev. Smo hitri, spretni, drzni in pametni. Občudujem našo igro in verjamem, da je to le začetek slovenskega rokometnega buma.

Je Slovenija zdaj premagala urok, iz katerega so se napajali nergači?

To kolajna je zares prišla kot naročena. Ali se nam bo kmalu spet ponudila takšna priložnost, je težko reči. Jaz vsekakor verjamem, da se bo. Optimizem mi vliva moštveni duh, ki se ni zlomil niti po remiju s Tunizijo in visokem porazu s Španijo. Rezerv imamo še dovolj.

Kolikšna je zasluga Vujovića? Včasih se je zdelo, kot da želite predvsem njemu dokazati, da nima prav, kadar kritizira slovenski značaj.

Njegove besede ne smeš vzeti dobesedno in jih moraš premleti. On včasih reče nekaj takšnega, da bi te podžgalo. Ko je prišel v reprezentanco, je dal vsem jasno vedeti, da verjame v nas. Vmes pa nas provocira in motivira. Očitno deluje. Kolajna je vsekakor tudi njegova zasluga, a na igrišču smo bili mi.