»Tous ensemble« znajo zaigrati tudi Slovenci

Pariz – Dve zaključni žogici za prvo kolajno na svetovnem prvenstvu imajo rokometaši Slovenije. Najprej sicer na nasprotnikov servis, saj so nocojšnji polfinalni tekmeci, gostitelji iz Francije in branilci lovorike, absolutni favoriti. A 25. mondial je že postregel s senzacijami in morebitna zmaga Slovenije sploh ne bi bila največja.

Če vseeno ne bo presenečenja, bodo imeli Slovenci v soboto priložnost še na svoj servis, saj bodo imeli za razliko od zmagovalca jutrišnje tekme med Hrvaško in Norveško v boju za 3. mesto na voljo dan premora. O tej možnosti nočejo razmišljati, zamisli o taktičnem varčevanju moči za mali finale jemljejo za bogokletno. Ker so si proti Katarju ustvarili visoko prednost, preden so prehitro potegnili ročno zavoro, po zmagi ni bilo vzhičenja. Še najbolj čustveno je uspeh doživljal vratar Matevž Skok, ki so ga zalile solze, a te so bile, kot se je izkazalo, skupek ponosa in družinskih skrbi; doma kmalu pričakuje drugega otroka …

»Nisem si mogel pomagati. Tukaj smo, živi smo! Vsak od nas si želi kolajno, pa naj reče, kar hoče. Selektor (Veselin Vujović, op . p.) je govoril o četrtfinalu, toda verjemite, da ga ne zanima nič drugega kot zmaga. Vsak v srcu čuti, da smo sposobni storiti nekaj več. Mnogi nas ne vidijo na zmagovalnem odru, jaz še vedno vidim rezerve. Izkoristiti moramo našo svežino, našo hitrost in naše glave. Na silo ne bo šlo, le Matej Gaber se lahko po zgradbi telesa meri s Francozi,« je eno od ključnih razlik med ekipama izpostavil Skok, ki se je izkazal v četrtfinalu proti Katarcem. Ne mara porazov, ki Slovence radi pahnejo v malodušje: »Opogumlja me, ker smo proti Tuniziji remizirali in proti Španiji doživeli visok poraz, pa vseeno ostali ekipa. V slogi je naša moč in ne glede na to, kaj se bo zgodilo, bomo imeli popravni izpit in novo priložnost, da se vrnemo z žlahtno kovino okrog vratov.«

Jure Dolenec se je v Metzu lovil, a ni zganjal preplaha in je počasi rasel iz tekme v tekmo. V Parizu se bolje počuti. Proti Rusiji je že nakazal pravo formo, proti Katarju pa jo več kot potrdil in bil celo izbran za igralca tekme. Tudi on je dobil ročno uro, ki je sicer ne nosi. »Ne mečem si peska v oči, to je moje najslabše prvenstvo doslej. Ampak šteje le ekipa in to, da si najboljši takrat, ko je to najpomembneje. Še naprej se bom po najboljših močeh trudil pomagati reprezentanci,« je moštveni duh najpomembnejši za Dolenca, ki se mu zdi dobro, da sta Slovenija in Francija tik pred SP odigrali pripravljalni tekmi. »Druga v Montpellieru je bila slabša (26:33) in morda se Francozi zaradi nje že vidijo v finalu. A pred tem smo v Toulousu (27:29) pokazali, da smo se na dober dan sposobni kosati z njimi. To nam mora biti vodilo. Nismo favoriti in ne bomo vnaprej razlagali, da bomo premagali Francijo, to bi bilo neumno. Gre za najboljšo ekipo v zgodovini rokometa. Vseeno pa menim, da je bila zmaga Katarja nad Nemčijo večje presenečenje, kot bi bila naša proti Franciji.«

Francoski navijači bodo vzklikali »tous ensemble«, a tudi Slovenci dobro vedo, kaj pomeni izraz vsi za enega, eden za vse. Da imajo štirje reprezentanti izkušnje iz francoske lige, ob Dolencu in Vidu Kavtičniku, ki sta še v Montpellieru, tudi Matej Gaber in Borut Mačkovšek, je lahko koristno. »Če nič drugega, bomo mogoče razumeli, kaj se pogovarjajo. A se bojim, da se zaradi hrupa nič ne bo slišalo. Poznamo pa njihov rokomet, reprezentanca sloni na igralcih iz Pariza, mi iz Montpelliera pa smo bogati PSG že znali premagovati,« sloviti tekmeci niso neznanka za Škofjeločana, ki bo kariero nadaljeval v Barceloni.

Veseli ga, ker v ekipi ni čutiti nobene evforije: »Vsi se zavedamo, da naš posel še ni končan.« Po uvrstitvi v polfinale pri Slovencih ni bilo večkrat pogubnega čustvenega praznjenja, kot rečemo v žargonu? »Saj ste bili pred štirimi leti v Španiji in videli že ob igrišču, da je bilo čisto drugače kot takrat, ko nas je vse skupaj preveč prevzelo. Poveselili smo se že, a nič bolj kot po osmini finala. Na avtobusu je bilo veselo, treba je kakšno zapeti, to je dobro za vzdušje. Po večerji pa smo se lotili opravkov, terapij. Potem greš v svojo sobo in skušaš čim prej zaspati, čeprav ne moreš. Vsak je v svojem filmu. Če smo po Rusiji govorili, da se je prvenstvo šele začelo, bi lahko to povedali še enkrat. Ostale so štiri reprezentance in ena bo ostala brez kolajne. Jaz in vsi ostali bomo storili vse, da to ne bomo mi. Tukaj nas je šest igralcev, ki smo bili v Španiji in se morali sprijazniti s četrtim mestom. Drugim fantom smo že pred tekmo s Katarjem povedali, da tudi če zmagamo, nismo naredili nič posebnega. Menim, da so doumeli sporočilo.«