Tiskane izdaje
Ljubljana – Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Eksodus najboljših rokometašev je res močno oslabil slovensko prvenstvo. A hkrati legionarska četa še ni bila številčnejša in Boris Denič bo imel sladke skrbi, ko bo sestavljal reprezentanco za SP v Katarju.
Ko je Slovenija leta 2004 osvojila srebro na domačem EP, je sledila velika selitev na tuje; Uroš Zorman, Aleš Pajovič, Renato Vugrinec, Zoran Lubej, Vid Kavtičnik so okrepili najboljše klube. Zdaj smo priče drugemu valu, še bolj množičnemu. V prejšnji sezoni so domovino prvič zapustili reprezentanti Matej Gaber, Jure Dolenec, Marko Bezjak, Borut Mačkovšek, Dean Bombač, Uroš Bundalo, David Miklavčič, pa tudi Matjaž Brumen in Gorazd Škof. Zdaj so se jim pridružili Gašper Marguč, Sebastian Skube, Simon Razgor, že od prej so bili zunaj Zorman, Kavtičnik, Dragan Gajić, David Špiler, Miha Žvižej, Jure Natek, Nenad Bilbija, Miladin Kozlina, Peter Pucelj, Primož Prošt.
V ligi prvakov bo poleg igralcev iz Celja nastopilo rekordnih 12 legionarjev, od tega sedem v »celjski« skupini – peterica iz Montpelliera (Gajić, Dolenec, Kavtičnik, Mačkovšek, Gaber) ter Marguč iz Veszprema in Brumen iz Vardarja. Poleg njih pa še Zorman (Kielce), Vugrinec (Metalurg), Špiler in Razgor (Meškov Brest) in Dean Bombač (Szeged). V najhitreje rastoči francoski ligi so še Škof (Nantes), Bundalo in Aljoša Rezar (oba Tremblay) ter Klemen Cehte (Aix), v najmočnejši nemški bundesligi pa Bezjak, Natek (Magdeburg), Prošt (Göppingen), Kozlina, Bilbija (Minden), na Danskem si kruh služi Sebastian Skube (Silkeborg).
Medtem je imel selektor Denič na EP 2012 v Srbiji le šest igralcev iz tujih klubov, bo v Katarju verjetno samo Luka Žvižej iz 1. SRL imel pomembno vlogo v reprezentanci, pa še on ima bogate izkušnje iz tujine. Poleg njega si lahko iz Slovenije obetajo selektorjev klic na priprave Niko Medved, Staš Skube, Klemen Ferlin, Mario Šoštarič, Mitja Nosan (vsi iz Gorenja) ter Miklavčič iz Celja, pa še za te obstaja majhna verjetnost, da bodo dejansko videli januarski spektakel v Dohi. Tam bo po nogometnem in košarkarskem SP naslednje veliko tekmovanje, ki bo poželo pozornost širše množice. Slovenija za nameček sodi med tihe favorite, njen glavni cilj pa bo zagotovitev olimpijskih kvalifikacij, ki ga prinašajo mesta do 7. Zdaj je dokončno prestopila prag, ki izkušene reprezentance loči od neizkušenih.
Denič se zaveda, kako velika je razlika, ali je igralec v tujini prvič ali je za njim vsaj ena sezona igranja. »Na začetku leta smo imeli težave in med drugim izgubili v Ukrajini, ker se je izkazalo, da so imeli mnogi igralci še velike oči in zaradi sprememb glave še niso bile na pravih mestih,« je razliko opazil Denič, ki mu bo odslej lažje, saj si je večina reprezentantov uredila (družinsko) življenje, med rokometaši pa se je zgodil pravi »baby-boom«, v zadnjih treh letih so denimo dobili naraščaj Gajić, Bezjak, Skok, Kavtičnik, Dolenec, Prošt, Bombač, nazadnje še Žvižej in Mačkovšek, v pričakovanju je Špiler …
Slovenija bo torej v Katar popeljala može namesto fantov in branila 4. mesto iz Španije. Tudi RZS ima smele načrte. Zaradi ugodnih aranžmajev naj bi prišlo precej navijačev, postavili naj bi slovensko hišo ali vsaj paviljon, organizirali poslovno konferenco, na račun naj bi prišli glavni sponzorji zveze. Ta bi morda lahko storila še korak dlje in preučila možnosti za ponovno organizacijo velikega tekmovanja. Srednjeročni vlak je sicer že odpeljal. Poljska bo gostila EP 2016, Hrvaška EP 2018 in trojica držav (Avstrija, Norveška, Švedska) EP 2020; SP 2017 bo v Franciji in SP 2019 na Danskem in v Nemčiji. Leto 2021 se sicer zdi oddaljeno, a Franjo Bobinac bi se z ekipo v tretjem mandatu morda lahko opogumil. Kar nekaj zdajšnjih reprezentantov (Dolenec, Gaber, Bundalo, Ferlin, Marguč, Bombač, Mačkovšek, Šoštarič, St. Skube) bo takrat na vrhuncu karier; zlati kadeti iz Kitajske pa stari 25 let ...
