V Belorusiji je čisto v redu, le v politiko se raje ne vtikaj

Sklepni turnir Gazpromove lige SEHA že vrsto let ponudi spektakel, primerljiv s tistim v Kölnu v ligi prvakov. Po Zagrebu, Skopju, Novem Sadu, Veszpremu in Varaždinu ga letos prvič gosti najbolj oddaljeni Brest. V Belorusiji si že tretjo sezono kruh služi slovenski legionar Simon Razgor, njegov Meškov pa je iz sezone v sezono bližje evropski eliti.

»Odlično, da se je karavana ustavila tudi pri nas, v dvorani Viktoria. Končno nam ni treba potovati, z nami so navijači in želimo jim pripraviti šov, ki si ga bodo zapomnili,« vlogo gostitelja odprtih rok sprejema Simon Razgor. Ko se je poleti 2014 odločil, da se bo iz Maribora, kjer je preživel sedem sezon, bil kapetan in rekorder kluba po številu golov, preselil v Belorusijo, so nekateri dvignili obrvi. Vase zaprta dežela je mnogim neznanka, povezujejo jo s sivino nekdanjega socialističnega bloka.

»Tudi jaz sem imel takšno sliko v glavi. A hitro sem spoznal, da ni tako. Tukaj je vse, kar imaš tudi pri nas, pa še ceneje. Belorusija je res precej zaprta država in iz tega izhajata glavni težavi: vizumi in meja. Zaradi vizumov ljudje iz Slovenije težko pridejo na obisk. Poleg tega živim dve minuti od meje s Poljsko, zato zaradi strogega nadzora potrebujem tudi do šest ur za prečkanje. Kultura je drugačna, ljudje so bolj zaprti in nezaupljivi. A ko jih malo bolje spoznaš in z njimi navežeš stik, se hitro pokažejo v pravi luči,« se je Razgor v treh letih privadil na življenje v Belorusiji: »Ključ je jezik. Zdaj že znam rusko, kar mi zelo koristi. Ruskega jezika se preprosto moraš naučiti, če želiš normalno delati. Angleščina ti ne pomaga skoraj nič. Beloruščina je malce drugačna, rekel bi, da tukajšnje narečje spominja na našo prekmurščino.«

Blizu evropski eliti

Odločitve o prihodu v Brest ne obžaluje. »Odkar sem tu, vsakič stopimo stopničko višje. Vse je urejeno sistemsko in načrtno. Verjamem, da bomo igrali še pomembnejšo vlogo v ligi prvakov,« se v ambicioznem okolju dobro počuti 31-letni Celjan, ki mu je malce žal, da se Meškovu ni uspelo prebiti med osem najboljših klubov v Evropi. Flensburg se je po zmagi v Brestu s 26:25 na domačem igrišču komaj izvlekel …

»Pet minut pred koncem smo bili z vodstvom s 26:24 z eno nogo že v četrtfinalu, vendar smo prejeli štiri gole zapored in sanje so splavale po vodi. Kljub temu smo lahko ponosni na prikazano,« se je s koncem evropske zgodbe sprijaznil Razgor, ki upa, da bo Meškov (lastnik kluba je Aleksander Meškov, osebni svetovalec predsednika Gazproma) v prihodnji sezoni storil še en korak naprej: »Pogodbo imam še za eno leto, obetajo se okrepitve, podpisal je že srbski reprezentant Petar Đorđić,« je povedal Razgor, ki je slišal govorice, da se Meškov zanima za Vida Poteka iz Celja, vendar konkretnega še ni ničesar.

Odkar je pred dvema letoma klub v čudnih okoliščinah moral zapustiti David Špiler, je Razgor edini Slovenec v Belorusiji, na katero imajo slabe spomine tudi nekdanji selektor Boris Denič ter Dean Bombač, Borut Mačkovšek, Uroš Bundalo in David Miklavčič. Njihov Dinamo iz Minska je ugasnil čez noč. »Za Dinamo ne vem, toda v Brestu je drugače. Res do Špilerja niso bili korektni, a raje ne bi o podrobnostih. Jaz se ne morem pritoževati.«

Če so Špilerju očitali, da se je na lastno pest šel zdravit v Zagreb in mu poškodovanemu obrnili hrbet, so Razgorju stali ob strani, ko ga je jeseni napadla bolezen. »Ne poznam nikogar, ki bi kdaj zbolel za meningitisom. Slabo sem se počutil, vendar sem kljub temu še ves teden treniral in tudi igral tekmo proti Rhein-Neckarju. Nisem človek, ki bi ga kar tako položilo na posteljo. Toda postajalo je vse slabše, komaj sem še dihal, dobil sem vročino, bruhal sem. V bolnišnici so rekli, da sem nekje moral stakniti virus. Izgubil sem dva meseca,« se je mučnega obdobja počasnega okrevanja spomnil levokrilni igralec, ki je nastopil na olimpijskih igrah v Riu, zaradi bolezni pa ga selektor Veselin Vujović ni vzel na priprave za svetovno prvenstvo v Franciji: »Sprva mi je bilo hudo, a potem sem vse manj razmišljal o tem. Na tekmi za tretje mesto sem imel kurjo polt. Z ženo sva skakala od navdušenja, ko smo osvojili bron.«

Hčerka govori rusko kot navita

Je pa zato bil z družino, ki se je povečala za enega člana; pred štirimi meseci se je rodil sin Liam, z ženo Saro imata tudi štiriletno Emo. »Ema hodi v vrtec, rusko govori kot navita. Kadar gremo v trgovino ali mesto, ji kar prepustimo besedo,« je na navihanko ponosen mladi očka, ki mu je Brest že tako prirasel k srcu, da bi lahko šel za – turističnega vodiča … »Imaš kaj videti. Tukaj je eden največjih spomenikov iz druge svetovne vojne, Brestovska trdnjava. Ravno tu so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, saj zaradi različnih tirov s svojimi vlaki niso mogli naprej. Temu je posvečen tudi muzej. Mesto je kar lepo. Ko je moj soigralec, Hrvat Ljubo Vukić, pred petimi leti prvi prišel sem, je našel samo en primeren lokal zahodnega tipa, zdaj jih je že cel kup. Brest se razvija in z njim naš klub.«

Pred časom so bili v Minsku in drugod protesti proti 23-letni diktaturi Aleksandra Lukašenka, ki želi uvesti davek za brezposelne, a so oporečnike kaj hitro utišali: »Ob prihodu v klub so nam rekli, naj se v politične teme ne vmešavamo. Vidim pa, da je Lukašenko tukaj kot nekoč v nekdanji Jugoslaviji maršal Tito. Ni šale, ob omembi njegovega imena vse utihne.«

Reprezentanca ostaja želja. »Rad bi bil spet zraven, ampak se s tem ne obremenjujem. Če me bo selektor poklical, se bom z veseljem odzval. Trudil se bom po najboljših močeh, morda pa mi uspe priti na EP na Hrvaškem.« S klubsko kariero je zadovoljen. »V Celju se mi ni uspelo uveljaviti, ker je bil takrat tam Edi Kokšarov, zato sem šel v Maribor, kjer sem dovolj napredoval, da sem prišel v Brest, kjer igram v ligi prvakov in ligi SEHA. Mislim, da ni slabo,« pravi simpatični Raza, ki spremlja dogajanje v slovenskem rokometu.

Njegova kluba Celje in Maribor se utegneta kmalu srečati v finalu pokala Slovenije v Taboru. Za koga bi navijal? »Težko vprašanje. Če ne bi v Celju igral moj brat David, bi bilo še težje. A kljub vsemu bi se odločil za Celje. Vendarle sem Celjan.« Pa bi se nekega dne vrnil v matični klub? »Vedno obstaja tudi ta možnost.«