V boj tudi za Uroša, Gorazda, Deana ...

Ljubljana – Vprašanje časa je bilo, kdaj bo Vid Kavtičnik, ki je leta 2004 na domačem EP debitiral s srebrno kolajno in bil pri 19 letih izbran za najboljše desno krilo, postal kapetan rokometne reprezentance. Na častno in odgovorno vlogo je moral čakati kar 13 let, a se mu je obrestovalo. Opravljal jo bo na SP v svoji drugi domovini Franciji.

Verjetno vam prvenstvo v deželi, kjer ste že osmo sezono član Montpelliera, pomeni nekaj več.

Seveda, to je moja druga domovina in prvič bom v vlogi kapetana. To je velika čast, upam, da bom dostojno zamenjal Uroša Zormana.

Zorman je bil precej avtoritativen, karizmatičen. Govoril je, da je treba mlajšim tudi na grd način dopovedati, kakšna je njihova vloga. Boste tudi vi takšni?

Uroš je bil res pravi vodja. Veliko je dal fantom. Vedno je dobronamerno komuniciral z njimi, pa četudi včasih ni bilo videti tako. Jaz bom prav tako skušal pomagati soigralcem, jim dajal nasvete, jih motiviral in bodril. Na malce drugačen način, ker sem pač drugačen človek. Upam, da bom imel pozitiven vpliv na ekipo in da se bomo še naprej borili drug za drugega.

Predsednik RZS Franjo Bobinac in selektor Veselin Vujović govorita o prehodnem prvenstvu. Gledate tudi vi tako nanj?

Na prvenstvih, ki sledijo OI, se večina reprezentanc odloči za spremembe. Izjema je Francija, ker je turnir pri njej doma in se želi spektakularno posloviti od zlate generacije. To bo za nas prelomno leto, saj bodo mnogi mlajši igralci dobili priložnost za dokazovanje. Te nove vloge bodo morali upravičiti in pokazati, kaj znajo.

Selektor je omenil osmo mesto, torej četrtfinale, vi pa mu niste »skakali v zelje« …

Šef je pač šef in ima vedno prav, če se pošalim. Jaz ta čas razmišljam le o tem, da se moramo prebiti iz skupine. Potem bomo videli.

Skupina B je zanimiva, začnete v četrtek z Angolo, potem pridejo na vrsto Islandija, Makedonija, Tunizija in Španija. Kako ocenjujete vaše možnosti?

Imamo zelo težko skupino. Na SP ni več avtsajderjev, kot so bili v preteklosti. Težko bo tudi z Angolo, to bo prva tekma, ki jih vedno spremljajo čustva in tudi dvomi. Izrazitega favorita ni. Makedonci so zelo dobri, Islandci prav tako. O Špancih ni treba izgubljati besed, še jih peče poraz v kvalifikacijah za OI. Tudi Tunizijci se nam bodo želeli oddolžiti za zadnja poraza v Sloveniji. Vsaka tekma bo na nož, kot se reče.

Pripravljalni tekmi s Francozi, prva bo danes v Toulousu (19.30) in druga v nedeljo v Montpellieru, bosta težka preizkusa. Se ne bojite, da bi morebitna visoka poraza načela klimo v slačilnici?

Niti ne. To sta vendarle prijateljski tekmi. Iz vsakega poraza se je treba čim več naučiti. Ne smemo biti napeti, moramo uživati v igri.

Na desni strani napada kakovost Slovenije ni sporna, na levi strani pa je veliko neznank. Verjamete, da bosta Borut Mačkovšek in Nik Henigman upravičila klic?

Mačkovšek je dobil novo priložnost, da pokaže, kdo je in kaj zna. Srčno upam, da bosta on in Nik upravičila to vlogo, za naše ambicije bi bilo to zelo pomembno. Tudi v vratih je veliko sprememb. Prej je bil vodja Gorazd Škof, ki ga ni več, tukaj pa so trije razmeroma mladi vratarji, ki bodo prvič v takšni vlogi. Upam, da bodo kos pritiskom.

Si obetate, da bo Marko Bezjak tokrat zares stopil iz Zormanove sence in pokazal igre, ki jih že vrsto let kaže v klubih, prej v Gorenju in zdaj Magdeburgu?

»Bezo« je deset let čakal na to priložnost, verjamem vanj. Prepričan sem, da bo skupaj z »Zarom« (Miha Zarabec, op. p.) dobro vodil slovenski napad.

Je slovo Škofa v neljubih okoliščinah načelo duh v reprezentanci?

Vedno se je težko sprijazniti, ko se igralci, ki so bili vrsto let nosilci reprezentance, poslovijo. Čustva so navzoča pri vsakemu. Vendar smo profesionalci in ne smemo dovoliti, da nas ta preplavijo. Na SP se bomo trudili tudi za Uroša, Gorazda in Deana (Bombača) ter vse druge, ki jih tokrat ni zraven. Ne bomo jih pustili na cedilu.

Vujović omenja Tokio kot vrhunec tega rodu, se tudi vi pri 32 letih spogledujete z OI 2020?

Gotovo. Začenja se nov olimpijski cikel. Moja želja je Tokio, pred njim bodo še štiri velika tekmovanja. Lahko le potrkam na les, da bo koleno, ki je bilo dvakrat operirano, zdržalo, in da bom lahko s temi fanti užival še ta štiri leta.