V kotlu se bodo tudi Nemcem tresle hlače

Zreče – Skoraj za preroško se je izkazala izjava selektorja Veselina Vujovića, ki je na zadnji novinarski konferenci rokometne reprezentance v Zrečah označil Marka Bezjaka za kapetana. Dan pozneje se je Vid Kavtičnik poškodoval na treningu in če ne bo nared do sobotne prve tekme na evropskem prvenstvu proti Makedoniji, bo »Bezo« res zapustil slačilnico v Areni Zagreb kot glavni med enakimi.

Kot rezervni kapetan ste eden od najbolj izkušenih mož v slovenski reprezentanci. Kar nekaj prvenstev je že za vami. Je mogoče delati primerjave med zdajšnjimi pripravami s tistimi pred EP na Poljskem, OI v Riu de Janeiru ali SP v Franciji?

Vsake priprave so zgodba zase, vedno je kaj drugače, vedno so zraven novi fantje. Pojavljajo se različne poškodbe, ki nam motijo ritem. Po drugi strani pa je vedno prisotna enaka želja po dobrem rezultatu. Vsi skupaj želimo doseči nekaj velikega in napetost se počasi iz dneva v dan stopnjuje. Energija je prava. Prvi teden priprav se nam je še poznala utrujenost zaradi klubskih obveznosti. Po novem letu pa smo dvignili formo in stopnjo treniranja. Smo na pravi poti. Do prvenstva je še nekaj dni in verjamem, da ga bomo dočakali pripravljeni.

Novo leto se ni začelo najboljše, že prvi dan jo je skupil Matej Gaber, s katerim si delite sobo in ste tudi družinsko povezani. Na euru ga ne bo. Kako boleča je bila izguba stebra obrambe?

To se je zgodilo 15, 20 minut pred koncem večernega treninga. Vsi smo bili v šoku in nismo mogli več normalno vaditi. Matej nam veliko pomeni, že dolgo je član te reprezentance. Pogrešali ga bomo. Toda že naslednji dan smo smolo vzeli v zakup in se nismo več ozirali nazaj. Brez Gabra si res težko predstavljamo našo obrambo, ampak drugi, ki igrajo na tem položaju, ga bodo morali nekako nadomestiti tako v napadu kot v obrambi, vsi mi ostali pa moramo stopiti še bolj skupaj in čim bolj zakriti to vrzel, za katero upam, da se ne bo poznala.

V Francijo vas je javnost pospremila z nizkimi pričakovanji, pa ste se vrnili z bronom. Zdaj je stvar vendarle drugačna, apetiti so zrasli, letvica je postavljena višje. Breme ali motiv?

V Francijo smo šli skromni, o ciljih nismo govorili na glas, čeprav smo jih imeli. Na SP smo imeli eno najmlajših zasedb, tudi kakovosti je bilo na papirju manj kot na nekaterih prejšnjih prvenstvih, saj so se poslovili nekateri dolgoletni nosilci igre. Kljub temu nam je uspelo osvojiti kolajno. Na celotnem prvenstvu smo dobro igrali, stopnjevali formo, spremljala nas je tudi sreča. Na Hrvaškem jo bomo spet potrebovali, ampak morali si jo bomo zaslužiti. Pričakovanja navijačev so razumljivo visoka in storili bomo vse, da jih ne razočaramo. Večina igralcev je istih kot pred letom, vsi pa smo bogatejši z izkušnjami. Opažam, da so vsi napredovali, tudi novinci, ki lani še niso bili na tako visoki ravni. Tukaj imam v mislih predvsem Žigo Mlakarja, pri katerem sem se lahko prepričal, da je postal pravi stroj za gole. On bo naš novi adut in dodana vrednost tej reprezentanci. Še zlasti, če Jure Dolenec in Vid Kavtičnik ne bosta na stoodstotni ravni.

Jutri in v sredo vas še čakata pripravljalni tekmi s Srbijo, v soboto pa bo že šlo na nož, kot pravimo. Točki na tekmi z Makedonijo v Zagrebu bosta šteli dvojno. Je že kaj pozitivne treme?

Prva tekma bo res zelo pomembna in hkrati zelo težka. Vemo, da Makedonci na začetkih turnirjev vedno igrajo bolje kot proti koncu, ko začnejo padati. Sveži in spočiti bodo. Tekma bo že pokazala, ali bomo lahko šli naprej v drugi del s štirimi točkami, dvema ali nobeno. Moj cilj je, da bi iz skupine odnesli maksimalen plen. V Varaždinu bi nam bilo potem veliko lažje, vse možnosti bi bile odprte. Tekmeci iz skupine D (Španija, Danska, Madžarska, Češka, op. p.) bodo še bolj zahtevni. Za polfinale bi nam morda zadostovala že ena zmaga ob ugodnem razpletu na drugih tekmah. Ne smemo pa gledati preveč naprej, osredotočati se moramo samo na naslednjo tekmo. Na evropskih prvenstvih ni lahkih nasprotnikov in vselej se ti lahko kaj zalomi. Glave morajo ostati na svojih mestih.

Omenili ste željo po štirih točkah v drugem delu. To bržčas pomeni, da bo morala Slovenija premagati tudi Nemčijo, ki je še nikdar ni. Nazadnje ste govorili, da je čas, da padejo tudi Nemci, pa so vas junija v Stožicah povsem nadigrali. Ima Slovenija kakovost in zlasti telesno moč, da lahko parira Nemcem?

Telesno smo dovolj močni, če pogledamo naše najvišje in najtežje igralce na šestmetrski črti, smo lahko mirni. Verjamem, da smo sposobni premagati tudi Nemce. Zaradi dejstva, da jih še nikdar nismo, bomo samo še bolj motivirani. Jaz še posebej, ker že vrsto sezon igram v Magdeburgu in vse njihove igralce dobro poznam. Če nam v Stožicah ni uspelo, nam bo morda v Zagrebu, kjer bomo prav tako imeli izjemno podporo naših navijačev. Nemci pravijo, da bo to balkansko prvenstvo v balkanskem vzdušju in se ga kar malce bojijo. Če bodo naši navijači zares bučni, kot znajo biti, se jim morda zatresejo hlače. Treba pa bo zaustaviti njihove glavne igralce, ki so močni v igri mož na moža.

V tem segmentu sta močna tudi slovenska Nemca, vi in Miha Zarabec, član Kiela. Ne sicer telesno, saj imata druge naloge. V kakšni formi sta organizatorja igre?

Visoka res nisva, moči pa imava čisto dovolj, verjemite. Moja forma? Želel bi si, da bi bila še malce boljša. Proti Iranu sem še iskal prave občutke. Potrudil se jo bom pravočasno dvigniti na želeno raven. Z Miho bova skušala čim bolje razigrati soigralce in hkrati biti tudi nevarna za gol. Upam, da nama bo uspelo tako, kot nama je v Franciji. Ne smemo pozabiti niti na Patrika Lebana, ki ima svoje odlike.