V Zlatorogu novo poglavje pestre zgodovine derbijev

Vseh 5000 gledalcev in verjetno še kakšen več, ki si bodo v soboto v živo ogledali dvoboj tradicionalnih tekmecev Celja Pivovarne Laško in Zagreba, bo hočeš-nočeš postalo del bogate zgodovine, ki je v 25 letih zaznamovala dvoboje med največjima rokometnima inštitucijama v tem delu Evrope.

Vse od osamosvojitve sosednjih držav je rokometno dogajanje na teh prostorih zaznamovalo rivalstvo med Celjem in Zagrebom. Resnici na ljubo, Zagreb je bil že malce pred tem resen igralec na mednarodni sceni, Celje, ki je pred tem nihalo med prvo in drugo zvezno jugoslovansko ligo, pa je z vstopom Pivovarne Laško v rokomet leta 1992 storilo ogromen korak naprej, kmalu pa je začelo trkati na vrata lige prvakov.

Toda začetki so bili težki in nemalo Celjanov, ki korakajo v srednja leta, se še dobro spominja travm zaradi neuspehov proti Zagrebčanom in se jim v sanje še kdaj pa kdaj prikrade Slavko Goluža, svojčas »persona non grata« v starem Golovcu. Začelo se je v sezoni 1992/93, ko Celje še ni imelo ugleda in mu je pot med elito preprečil prav Zagreb in že prvi dve tekmi sta nakazovali, da se bodo čustva le še stopnjevala. Po zmagi za gol v Golovcu, kar je bila tedaj senzacija, je Celje gladko izgubilo v sovražnem vzdušju zagrebške Ledene dvorane, pred katero je bilo razbitih nekaj slovenskih avtomobilov.

Konec prijateljstva

Dokončno je prijateljstvo med kluboma razpadlo v sezoni 1995/96, ko se je v Zagrebu, kamor so povabili člane razvpite navijaške skupine Bad Blue Boys, pojavil sramoten napis: Alpski Srbi + četniki + domači izdajalci = Pivovarna Laško Celje. V tako naelektrenem vzdušju pred 12.000 gledalci je bilo Celje za gol prekratko za preboj v četrtfinale. Zagreb se Celju kljub protestu nikdar ni opravičil in slovenski prvaki so prekinili sodelovanje, hkrati pa tudi odpovedali organizacijo tekme med Slovenijo in Hrvaško. Dogodke je v knjigi Zgodovina celjskega rokometa (2014) lepo opisal Andrej Šušterič, dolgoletni predsednik upravnega odbora kluba.

»Seveda danes ni več tako, kot je bilo takrat. Tiste napetosti in pritiskov ni, generacije igralcev so se zamenjale, tudi državi sta zdaj malce starejši in malo bolj resni. Toda v športnem delu rivalstvo nedvomno ostaja, zmaga na takšnem derbiju je prestižnega značaja in navijačem še vedno pomeni nekaj več,« je razlike in podobnosti iz svojih časov izpostavil dolgoletni celjski kapetan Uroš Šerbec, ki je na lastni koži večkrat izkusil »gostoljubje« kluba, v katerem še vedno vse niti vleče razvpiti Zoran Gobac. »Spomnim se tistih napisov, ki so bili milo rečeno neokusni, a se med tekmami z njimi nisem obremenjeval, te stvari so prišle za nami, ko smo strnili vtise. Jasno nam je bilo, da se borimo z mlini na veter, Zagreb je imel močno besedo v EHF in takrat se je dalo bolj vplivati na sodnike,« je športna krivica pekla Šerbca, zdajšnjega pomočnika selektorja Veselina Vujovića, trenerja – Zagreba. Slednji je bil po njegovem mnenju vseeno koristen v razvoju celjskega rokometa: »Roko na srce, Zagreb nam je kazal pot, kako se nekam pride v tem rokometnem svetu. Rivalstvo z njim pa nas je gnalo naprej. Seveda sčasoma Zagrebčanom to ni bilo všeč in storili so vse, da jih ne bi prehiteli, zato tudi toliko bridkih izkušenj. A vse skupaj se nam je bogato povrnilo, ko je reprezentanca leta 2000 zmagala sredi Zagreba in se prvič uvrstila na olimpijske igre.«

Kluba se po omenjenem incidentu iz leta 1995 nista več merila na prijateljskih tekmah, zgolj še uradnih, na naslednjega pa ni bilo treba čakati dolgo. V sezoni 1997/98 sta se srečala kar štirikrat, v skupinskem delu sta si razdelila domači zmagi, znova pa se je zakuhalo v četrtfinalu, v katerem so spet krajšo potegnili Celjani, takrat že z Iztokom Pucem. Dobri dve leti sta minili, ko sta se kluba srečala spet in čustva niso bila nič drugačna. Decembra 2000 je po edinem remiju dobil Dejan Perić med intervjujem pljunek v glavo, novinarja Večera je v glavo zadela ročna ura, veslač Luka Špik je že med polčasom na stranišču prejel udarec in požel kup žaljivk. Z igrišča so vžigalnike in druge predmete odstranjevali z metlami ... Zdajšnji celjski kapetan Luka Žvižej je odigral šele drugo tekmo v ligi prvakov in bil primoran igrati na desnem krilu, s katerega je legendarnega vratarja Andreja Lavrova trikrat premagal. Zdaj pa bo seveda spet nevaren z leve strani.

»Nikdar ne bom pozabil te tekme. Ravno sem dopolnil 20 let in nisem bil vajen takšnega vzdušja, sem bil pa ponosen, ker smo iz Zagreba odnesli točko in osvojili prvo mesto v skupini,« se vročega krsta še dobro spominja Žvižej. Ideja je bila, da bi se zdajšnji ekipi v duhu novega časa kakšen dan pred tekmo odpravili v Piranski zaliv, kjer bi kapetana Žvižej in Zlatko Horvat med vožnjo s supom simbolično izbrisala mejo med državama, toda zaradi časovne stiske bo dobra zamisel (za zdaj) ostala neuresničena.

Partnerski odnosi zaradi krize in skupnih interesov

Morda je še dobro, da je po omenjeni tekmi leta 2000 naslednji premor trajal kar osem let, vmes je Zagreb začel padati, Celje pa se je leta 2004 povzpelo na Mont Blanc. Toda stvari so se spet zasukale in v sezoni 2008/09, ko je Celje morda padlo na najnižjo točko – ekipa Toneta Tislja je v prvenstvu zbrala 13 porazov –, se je v Zagrebu zgodil najhujši poraz s kar 13 goli. V tem desetletju pa so se odnosi otoplili, časi so se spremenili in zdaj sta kluba v prijateljskih, celo partnerskih odnosih. Združila ju je kriza in skupni interesi. Zagrebčani so bili tudi najbolj žgoči zagovorniki vstopa Celja v ligo SEHA. Zadnji tekmi sta bili pred dvema sezonama, ko je Celje v zagrebški Areni izgubilo, a s tribun ni bilo slišati niti ene žaljivke; slovenski prvaki so zatem hrvaškim vrnili gostoljubje in v Zlatorogu zmagali za šest golov, sladka zmaga pa je bila grenka za Vladana Matića, ki se je moral le nekaj dni zatem posloviti in odstopiti mesto Branku Tamšetu. Pred Velenjčanom je zdaj prva tekma proti Zagrebu in na njej bo skušal izenačiti izid v zmagah. Doslej je bilo 14 tekem, ob omenjenem remiju ima Celje 6 zmag in Zagreb 7. Za nameček bo na nasprotni klopi stal nihče drug kot Vujović, ki je v prejšnji sezoni preporodil zagrebško ekipo. Toda ta je mlada in neizkušena, v njej ni niti enega tujca, medtem ko jih ima Celje pet in bo kljub težavam s poškodbami veljalo za favorita, pa četudi so zagrebški »levi« v prvem kolu raztrgali »zebre« iz Kiela.

»To bo sijajna športna zgodba, spektakel, kakršnih ni veliko v rokometu. Sam v celjsko-hrvaških derbijih nisem sodeloval, dobro pa se zavedam, kako bogata zgodovina veže ta kluba. Od burnih časov, ko sta se državi osamosvajali, se je med njima razvilo zdravo rivalstvo in jaz bom s svojimi igralci poskrbel, da bo tako tudi ostalo. Celje ima zelo dobro ekipo in odličnega trenerja, zato si obetam zanimivo tekmo. Vzdušje v Zlatorogu je znano daleč naokrog in prepričan sem, da me bodo gledalci kot selektorja, ki bo Slovenijo kmalu vodil na EP, pristno pozdravili, jaz pa se bom obnašal spoštljivo,« je celjskim navijačem na dušo popihal »Vujo«, eden najboljših rokometašev vseh časov in dobitnik olimpijskega zlata iz Los Angelesa 1984. Storil bo vse za zmago Zagreba, a tudi če bo boljše Celje, ne bo preveč žalosten: »Menim, da si obe ekipi zaslužita napredovanje iz skupine, vsekakor bolj kot Bešiktaš ali Wisla ali še kdo. V Celju je nekaj izjemnih igralcev, denimo moj ljubljenec Miha Zarabec, ki ga kličem atomska mravlja; pa Žvižej, pravi vodja, s katerim se redno slišiva; pa Vid Poteko, Blaž Blagotinšek, Blaž Janc in še kdo, ki sem jih že poklical v reprezentanco ali jih še bom.«

Zagreb je bil najboljši v Evropi v letih 1992 in 1993, Celje pa je še vedno zadnji klub, ki je osvojil ligo prvakov in ne prihaja iz nemške ali španske lige. Medtem ko je Zagreb osvojil prav vse naslove na Hrvaškem, je Celju petkrat spodletelo, nazadnje leta 2013. Tekma bo izjemno pomembna, saj gre za obračun neposrednih tekmecev za napredovanje iz skupine, v kateri se zdijo Paris SG, Kiel, Flensburg in Veszprem premočni. O dveh preostalih prostih mestih bodo med seboj odločili Celje, Zagreb, Wisla in Bešiktaš. Dvorana Zlatorog je pogosto lepo zapolnjena ob tekmah Celja v ligi prvakov, toda že lep čas ne čisto do vrha; pravzaprav ne od zlatih časov takoj po odprtju celjske lepotice, torej v šampionski sezoni 2003/04 in potem tudi 2004/05, ko so bili pivovarji nazadnje v polfinalu LP. Tokrat se tudi zaradi uvodne zmage v Turčiji zna zgoditi, da se bo na blagajni le pojavil napis: »Razprodano!«