Vujovićev vojščak se ne ustraši nikogar

Zdaj ko so se Slovenci vneli za rokomet – mnogi zaradi napačnih vzrokov, pa ne glede na to –, je postalo aktualno vprašanje, kdo je ta orjak s številko dve v osrčju slovenske obrambe. Matic Suholežnik bi težko imel bolj zavajajoč vzdevek – »Suhi«; z 202 centimetroma višine in 121 kilogrami je kot ogromna gora.

Koliko mora človek pojesti, da tako zraste? »Ko sem bil majhen, so mi doma vedno govorili, da prazna vreča ne stoji pokonci, in jaz sem nasvet resno vzel. Pitali so me in jaz sem jedel,« s simpatičnim odgovorom postreže Matic in takoj pokaže, da se za goro mišic skriva mil značaj. Za postavo so krivi tudi geni, a lahko bi bilo tudi drugače: »Oba starša sta velika, res pa je, da je sestra bolj drobne postave. Ne vemo, od kod se je vzela, če se pošalim.«

Za slovenske rokometaše je dolgo veljalo, da so simpatični palčki, ki bijejo pogosto vnaprej izgubljene bitke proti visokim in močnim reprezentancam. Nič več pravljic o Davidu in Goljatu. Odkar jih od junija 2015 vodi Veselin Vujović, je Slovenija pridobila višino in težo. Tekmece kar zmrazi, ko pred šestmetrsko črto zagledajo Blaža Blagotinška, Boruta Mačkovška, Igorja Žabića in Matica Suholežnika. Same dvometraše!

Vpoklica v reprezentanco ni pričakoval

Za Suholežnika, 22-letnega krožnega napadalca iz Vojnika pri Celju, mnogi še danes ne bi slišali, če se ne bi na začetku priprav za letošnje evropsko prvenstvo poškodoval steber slovenske obrambe Matej Gaber. Vujović je poklical Suholežnika, ki se je v tej sezoni izkazal v dresu Celja Pivovarne Laško v ligi prvakov.

»Če povem po pravici, sploh nisem pričakoval, da se bom znašel na Vujovićevem širšem seznamu, čeprav mislim, da sem kar dobro igral za Celje. Ko sem izvedel dobro novico, sem si želel biti tudi zraven na pripravah. Najprej se mi želja ni izpolnila. Potem pa se je zgodila smola Gabru, kar je pomenilo priložnost zame. Z veseljem sem se odzval povabilu in trudim se po najboljših močeh, da upravičim selektorjevo zaupanje,« je kratko pot iz anonimnosti opisal Suholežnik, ki je proti Črni gori celo zaigral v začetni sedmerki. Prvi reprezentančni gol je vpisal na prijateljski tekmi proti Srbiji v Murski Soboti, na velikem tekmovanju je prvič zadel že takoj proti Makedoniji.

Pred tem ni kazalo, da se mu bo sreča v karieri nasmehnila in da se bo njegova krivulja po letih stagnacije začela tako strmo vzpenjati. Matični klub iz Celja dolgo časa ni natančno vedel, kaj naj z njim počne, zato ga je posojal naokoli. Krka, Sevnica, Slovenj Gradec … »Mogoče v mlajših letih v glavi nisem imel vse 'pošlihtano' in sem zato potreboval več časa. Bil sem bolj nore narave, če se izrazim po domače. Rad sem užival življenje, se včasih vdal tudi nešportnemu življenju. Nič dramatičnega, ampak namesto da bi se po treningu ali tekmi šel domov spočit, sem šel raje ven s prijatelji. Ko sem spoznal, da imam priložnost, pa sem se zresnil in zdaj sem se profesionalno lotil kariere,« je pojasnil Suholežnik, ki veliko zaslug za to pripisuje klubskemu trenerju Branku Tamšetu. »Dal mi je priložnost, verjel je vame in jaz mu vračam,« je povedal igralec, ki je imel od koga vpijati znanje, prej sta bila z njim Blagotinšek in Vid Poteko, zdaj je veteran Igor Anić.

Znanje ekonomije mu bo prav prišlo

Po osnovni šoli v Vojniku je šel na srednjo ekonomsko šolo v Celje, manjka mu le še zaključni izpit. Znanje ekonomije mu bo prav prišlo, ko bo začel preštevati malo bolj resne denarce. Poleti bo odšel v Francijo, podpisal je za prvoligaša Dunkerque. Tja se bo preselil z Majo, skupaj sta že pet let. »Že dolgo si je želela iti ven. Razmere v Sloveniji so pač takšne, da moraš v tujino, če želiš imeti malo boljše življenje. Žal je tako. Maja ima končano zdravstveno šolo in si bo poskušala poiskati službo v Franciji.«

Nekateri so dvignili obrvi, češ da je zanj prezgodaj in da bi bilo bolje, če bi se še nekaj časa kalil v Celju. »Kljub vsemu mislim, da je bolje, če grem zdaj, ko sem mlad, kot pa potem, ko bom imel trideset let. Takrat te že bolj vleče domov. Francoska liga je kakovostna, v klubu so sami vrhunski igralci in odločil sem se poskusiti. Mislim, da je to prava pot, čas pa bo pokazal, ali je res,« se poti v neznano ne boji Suholežnik, ki ima veliko hobijev: »Veliko stvari rad delam, treniral sem skoraj vse športe: plavanje, smučanje … Igram računalniške igrice, rad hodim v naravo, ribarim, gobarim. Kot otrok sem igral harmoniko, učil sem se pri Roku iz Modrijanov.«

Ni je čez domačo hrano

Dunkerque, prizorišče znamenite bitke med drugo svetovno vojno, ni ravno Azurna obala, severno od Normandije je vreme vse prej kot prijazno. Francoska kuhinja slovi, ampak ni je čez domačo hrano, pravijo. Suholežnik že sluti, kaj bo najbolj pogrešal … »Obožujem sladice, še najbolj pa prekmursko gibanico.«

Da bo njegov prvi nastop na veliki sceni tako buren, si ni mogel misliti. Tukaj na Hrvaškem je Slovenija napolnila naslovnice, ko je po tekmi z Nemčijo zaradi sodniške krivice razmišljala, da bi predčasno zapustila EP. Vse skupaj je reprezentanco zedinilo. »Še bolj smo stopili skupaj, vsem želimo pokazati, da smo resna ekipa in si zaslužimo več spoštovanja,« je povedal Suholežnik, za katerega ne bo konec sveta, če se ne bo vrnil s kolajno okrog vratu. »S tem se sploh ne obremenjujem. Prišel sem se pokazat v lepi luči, morda me selektor v prihodnje ne bo dal zgolj na širši seznam, ampak me kar takoj povabil na priprave. To bila zame velika stvar,« si gradov v oblakih ne gradi simpatični »Suhi«, ki ne skriva svojega navdušenja nad »generalom« Veselinom Vujovićem: »To je človek z veliko začetnico, ne morem verjeti, kako dober trener je. Nikogar se ne bojimo. Skupaj se borimo in skupaj bomo padli, če bo treba.«

Matic Suholežnik je dobrodušen orjak. Samo raje ga ne zmotite, ko si privošči gibanico …