Tiskane izdaje
Ljubljana – Kar skrivnosten glede nadaljevanja reprezentančne poti je bil Uroš Zorman, ko se slovenski rokometaši junija niso uvrstili na EP na Danskem. Ko se spomni na šok v Stožicah, mu še danes zastane dih. Zato je kapetan še toliko bolj odločen popraviti škodo ...
Neuspeh proti Belorusiji je Slovence pahnil v prvi krog kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki bo januarja 2015 v Katarju. Konec meseca jo v Velenju čaka tekma s Švico, 3. novembra pa v Ukrajini. Zmagi bi ji na široko odprli vrata prvega mesta v skupini, ki prinaša junijski odločilni »play-off«. Na seznamu reprezentantov, ki ga bo 13. oktobra objavil selektor Boris Denič, bo kajpak tudi njegova desna roka na igrišču Uroš Zorman. Obstajal je kanček dvoma, Zorman je po koncu sezone dejal, da si bo vzel čas za razmislek in tudi slovenska stroka je bila razdeljena o smiselnosti njegove (predčasne) upokojitve …
»Seveda bom še naprej igral za Slovenijo. Po takšnem spodrsljaju že ne bom zapustil barke. Brez skrbi, prišli bodo lepši časi za moje slovo,« ne bo kar tako obupal Zorman, ki ima še vedno v načrtu sanjski scenarij: slovo po OI v Riu leta 2016: »To je bil glavni cilj že ob Deničevem ustoličenju in pri tem moramo vztrajati. Ničesar še nismo zamudili, četudi me v srcu stisne vselej, ko se spomnim, kako smo izgubili proti Belorusom, ki bi jih pač morali premagati. Še zdaj kar ne morem verjeti, da smo zapravili takšno priložnost.«
Kdo ve, morda se bo neuvrstitev na EP izkazala za blagoslov pod krinko. Slovenci so po dolgi sezoni, v kateri so zasedli 4. mesto na SP v Španiji, junij pričakali čustveno in telesno izžeti. Še posebej Zorman, ki je s Kielcami celo nastopil na sklepnem turnirju lige prvakov. Tokrat naj bi odločilni tekmi vendarle pričakali v boljši formi: »Če že moramo izpustiti kakšno tekmovanje, je bolje, da EP na Danskem, ki ne prinaša ničesar v smislu kvalifikacij za SP in OI.«
V reprezentanci se je zgodila pomembna sprememba, večina njenih članov si zdaj kruh služi v močnih klubih v tujini in v tem bi lahko bila dodana vrednost. »Prav gotovo. Ravno to nam je doslej manjkalo. Jedro so sestavljali igralci iz slovenske lige. Dejstvo pa je, da si doma lahko najboljši, ampak v razvoju začneš stagnirati. Doma te vsi preveč nosijo po rokah. Šele ko prideš ven, uvidiš, da ti ni nič dano ob boga in da si moraš vse izboriti sam, tudi klic v reprezentanco. Ta izkušnja je neprecenljiva in strinjam se, da tako lahko napravimo korak naprej,« je razmišljal 33-letni Ljubljančan in poudaril, da podobno velja tudi za selektorja Deniča, za katerim bo v Dinamu iz Minska prva sezona vodenja kluba v ligi prvakov: »Seveda, tudi on je zdaj vpet v dnevni ritem in bo bogatejši za pomembne izkušnje.«
Zorman je na četrtem mestu po številu nastopov za Slovenijo, zbral jih je 184, le tri manj od Renata Vugrinca. Če bo Slovenijo popeljal v Katar in morda celo na OI v Riu – vmes je še EP na Poljskem, ki ga prav gotovo ne bo hotel izpustiti –, bo bržčas prehitel celo vodilnega Bena Lapajneta (212). »Razmišljal sem sicer, da bi kakšno prvenstvo 'pavziral', saj sem že v letih in telo potrebuje premor. Toda zdaj, ko bomo izpustili Dansko, to ne pride več v poštev. Nikdar nisem zavrnil reprezentančnega poziva, če sem le bil zdrav. Velika čast je igrati za domovino. Rekordi, kot jih omenjate, me ne zanimajo. Raje bi vzel kakšno kolajno, saj se moj čas izteka in priložnosti ne bo več veliko.«
Čeravno je trikrat osvojil ligo prvakov, ima še vedno ambicije tudi na klubski ravni. Medtem ko kriza vse bolj izpodjeda tla slovenskim klubom, se na Poljskem cedita med in mleko. Wisla Plock in Kielce sta odlično štartala v LP. Slednje, ki so premagale Dunkerque (Zorman 5 golov) in Porto (1), so se še dodatno okrepile, prišel je svetovni prvak Julen Aguinagalde, verjetno najboljši krožni napadalec sploh.
»Kielce so vrhunska zgodba, neprimerljiva z razmerami v Sloveniji. Plock je blizu, pa tudi zadaj se pojavlja vse več konkurenčnih moštev. Veliko se vlaga v rokomet, liga napreduje tudi zaradi močnega pokrovitelja. Menim, da bo kmalu tik za nemško,« je z razmerami v deželi z 38 milijoni prebivalcev zadovoljen Zorman, ki pozorno spremlja tudi dogajanje v slovenskem rokometu: »Veliko igralcev je zapustilo domačo ligo in to se pozna. S takšnim vložkom pač ne moreš pričakovati čudežev. Za Gorenje in Celje je osmina finala zgornja meja. V klubih so priložnost dobili mlajši igralci, vendar te včasih preveč ščitimo, tako v klubih kot v reprezentanci, in jim tako prehitro zrastejo krila. Treba je udariti po mizi in jim vcepiti zavedanje, da štejejo samo red, delo in disciplina.«
