Zorman in Žvižej, zbogom in dobrodošla

Celje - Vsak reprezentant Slovenije – v kateri koli panogi – bi si zaslužil dostojno slovo, vse prevečkrat pa so naši športni šampioni šli razočarani v pozabo. Pri Urošu Zormanu in Luki Žvižeju ni bilo tako. Sinoči sta v soju žarometov in ob stoječih ovacijah navijačev odigrala zadnjo tekmo. A slovenski rokomet za njima ne bo žaloval. Pošteno sta že vpeta v trenersko delo ...

Na začetku odlično organiziranega spektakla, poimenovanega Rokometna simfonija, so se skozi dolg špalir z nadobudnimi mladimi rokometaši sprehodile mnoge legende slovenskega in evropskega rokometa. Igralske in trenerske.



Bilo bi krivično, če bi jih izpostavili samo nekaj, in preveč dolgovezno, če bi našteli vse, izjemo pa lahko naredimo pri treh posebnih gostih, slovenskemu Belorusu Sergeju Rutenki, čarovniku Ivanu Baliću in Talantu Dušebajevu, serijskemu osvajalcu lovorik v igralski in trenerski karieri. Dejan Perić in Edi Kokšarov sta bila upravičeno odsotna z rusko reprezentanco.


 

​Slavljenca premagala čustva

Tekma – merili sta se ekipi #TeamZorman in #TeamŽvižej – je bila seveda povsem revijalnega značaja, do njenega začetka so morali gledalci čakati več kot pol ure, ampak niso se pritoževali, saj so uživali v pestrem in spremljevalnem programu. Ko se je začelo, je Žvižej takoj v obrambi 5-1 dal na »flajšter« prijatelja Zormana in mu pokazal, kdo je v Celju gospodar.

Tedaj je že precej živčni Zorman (kot vselej) zabil prvi gol dolgoletnemu zvestemu ministru za obrambo Gorazdu Škofu in v svojem slogu vsem zabrusil nekaj krepkih. Jasno je bilo, da bo tekma šla na nož. No, končala se je s premirjem (bojda 38:38) in zmagovalec je bil zaslužen, čeprav še danes ni povsem jasno, kdo je bil, saj je bil semafor nezanesljiv. Preveč je bilo sumljivih »cepelinov«.



Pravzaprav so bili zmagovalci vsi, še največja pa Žvižej, rekorder po številu golov za slovensko reprezentanco (702), in Zorman, rekorder po številu nastopov (225). Rokometu nista niti za sekundo zares rekla zbogom, oba sta že obetavna vajenca v trenerskem cehu, Zorman pri Dušebajevu na Poljskem in Veselinu Vujoviću v reprezentanci, Žvižej v domačem Celju. Kdo ve, do kam ju bo ponesla nova kariera, jasno pa je, da sta si kot rokometaša – športne copate sta tudi dejansko obesila na klin – letvico postavila zelo visoko.

»Mislil sem, da bo lažje, pa ni tako ... (dolg premor). Hvala vsem,« je ob skandiranju celjskega občinstva, ki mu ni vedno jedlo z roke, po lepem dogodku povedal že v obleko odeti Ljubljančan Zorman, ki gotovo ni pričakoval, da se mu bodo ob slovesu zarosile oči. Žvižej, v ekipi je imel tudi brata Miho, pa je večer sklenil z besedami: »Vsem, ki ste me vsa ta leta prenašali, se opravičujem za vse, in vsem, ki ste z mano tukaj preživeli zadnjih 60 minut moje kariere, iskrena hvala za vse. Hvala Celje, bilo je nepozabno.«


 

Danes z Nizozemci

Simfonije, ki jo je organizirala agencija Sportanzo, se je bodisi na igrišču bodisi na tribunah udeležila tudi celotna slovenska moška reprezentanca, ki se od nedelje mudi na pripravah v Zrečah, danes ob 19. uri pa se bo v prenovljeni dvorani Hardek v Ormožu na prijateljski tekmi pomerila z Nizozemsko, tekmico v zadnjih kvalifikacijah za EP. V nedeljo bo za konec še tekma s Srbijo v mariborski dvorani Lukna.