Zorman: Vsak za sabo pušča sled 
in ta naj bo edino merilo

Z njim je težko, a brez njega ne gre. To vam bo povedal vsak, ki je z njim delal. Trener, ki naj ostane neimenovan, ga je označil za slovenskega »čefurja«. V pozitivnem smislu, da ne bo pomote. Je antipod predstave o slovenskem športniku: marljivem, poslušnem, skromnem. V sebi ima drznost, »inat« balkanskih zvezdnikov. A genialnost prinaša stranske učinke in okrog njega se vselej dviguje prah. Samo za pokušino – Ljubljančan je prvi vzel celjski skalp, potem bil tvorec največjega uspeha celjskega kluba, Zlatorog zapustil v jezi, se vrnil in celo postal kapetan, na koncu pa zazijal kot rakava rana v celjskih načrtih. V zibelki slovenskega rokometa je »persona non grata«, v reprezentanci pa pravi vodja in nepogrešljivi člen čete selektorja Borisa Deniča, ki jo je popeljal do velike zmage proti Poljski v razprodanih Stožicah.

Kako gledate na konec celjske zgodbe? Očitali so vam stvari, ki ne bi smele »krasiti« kapetana t. i. kluba s ponosom.

V Sloveniji pri vsem iščemo dlako v jajcu. Ne vem, zakaj so v Celju v meni videli nekaj strašnega. Nimam se za incidentnega igralca. V letu in pol sem bil dvakrat izključen za dve minuti. Kar se tiče soigralcev, vsakemu povem v obraz, kaj si mislim. Sovražim ljudi, ki obrekujejo za hrbtom. Kot ekipa smo funkcionirali dobro. Problem je bil v vodstvu kluba.

Je pa novi vodja Petar Metličić izjavil, da ste tisti, ki ste odšli, na cedilu pustili ekipo.

Nočem se prerekati s Perom, on je nenazadnje moj 'kum', če povem po domače. Mislim, da je bil narobe razumljen. Kar se tiče izjav direktorja Romana Pungartnika, da smo igrali samo za denar, da smo stisnili rep med noge, nič od tega ni res. Predlagal sem rešitve zapleta, ki so naletele na gluha ušesa.

Trener Miro Požun je izjavil, da ste sicer odličen na igrišču, da pa nimate pravih človeških vrlin. Kako to komentirate?

Moja zgodba z Mirom je žalostna. Že ko sem prvič odhajal iz Celja, mi je zaril nož v hrbet z lažnim pričanjem, zaradi katerega so me kaznovali. Nato se mi je v reprezentanci opravičil in mislil sem, da sva zgladila nesoglasja. Izkazalo se je drugače. Izjavljal je, da sem jaz vodil ekipo, da sem mu med minutami odmora skakal v besedo. Ni res. Res pa je, da me je v odločilnih trenutkih prosil, naj jaz vodim napad. On namreč niti ne ve več, kako se igra v napadu. Zdaj me je že drugič izigral in s tem pokazal pravi obraz. Kar se mene tiče, sva midva končala.

Pa Pungartnik in njegov zaveznik iz uprave kluba Tomaž Jeršič? Sta pozitivni ali negativni figuri v slovenskem rokometu?

V dajanje predznakov se ne bi spuščal, lahko samo rečem, da vsak človek – igralec, trener, funkcionar – pušča za sabo določeno sled. Moja kariera je bogata in pestra. V Sloveniji jih ni veliko, ki se lahko pohvalijo s takšnimi uspehi. Tudi omenjena sta pustila sledi. Tako v rokometni zvezi kot zdaj v celjskem klubu. Ljudje naj ocenijo, kakšni.

Z izjemo odhoda Dragana Gajiča se kljub slovesu Zvonimirja Serdarušića v Celju v bistvu uresničujejo njegove zamisli. Klub so zapustili igralci, ki jih je že Noka prekrižal. Je njegov duh še prisoten v Zlatorogu?

Mislim, da ne gre za noben načrt, kvečjemu za račun brez krčmarja. Noka je imel drugačno vizijo, v kateri sem imel jaz glavno vlogo.

Pa se ni hotel Noka znebiti ravno vas? Dal naj bi celo ultimat: ali vi ali on …

To ni res. Noka nam je na zadnji večerji sam povedal, kako je bilo.

Kje vidite vzrok za padec celjskega rokometa? Že podatek, da v reprezentanci, ki je premagala Poljsko, ni bilo niti enega člana celjske ekipe, pove veliko, mar ne?

Polomili so ga že s tem, ker so odpustili pet slovenskih igralcev. Vsi tujci pa so ostali. Daleč od tega, da ti niso pravi. Hočem pa osvetliti dvolično politiko kluba, ki govori o naslonitvi na domače igralce. Takšen je način delovanja vodilnih. Karkoli so govorili, so naslednji dan s potezami demantirali.

Kako tehtne se vam zdijo trditve, da je bil delno kriv bivši predsednik Tone Turnšek, ki naj bi skozi leta dajal potuho igralcem, ti pa so sestavljali ekipo in menjavali trenerje po svoji volji?

To so zgodbice, ki ne peljejo nikamor. Z izjemo zadnjih treh let je bila celjska zgodba uspešna. Celje je izgubilo eno prvenstvo, ker so imele Prule fantastično ekipo. Turnšek ni delal napak. Če ima pet ali šest igralcev pomembno besedo, v tem ni nič narobe. To so vodje. Delovalo je, bili smo evropski prvaki.

Je močno Celje bistveno za razvoj slovenskega rokometa?

Celje bi moralo biti svetilnik, vendar je izgubilo nit. Vsi nadarjeni igralci gredo mimo, tudi vrhunski tujci iz bivše Jugoslavije se mu zdaj na široko ognejo. Upam, da se bo Celje pobralo. Ampak mislim, da ni na pravi poti.

Če se obrneva k reprezentanci, spet ne moreva mimo Serdarušića. Se strinjate, da je bil neprimeren za naše okolje?

Noka je skušal uveljaviti svoj sistem. Gotovo bi moral v Sloveniji ubrati mehkejšo pot. Vendar tu je še vedno Balkan, ki ga ni bil vajen. Ko se je zalomilo, so mu obrnili hrbet. Ni si izbral pravih svetovalcev. A to temo smo že obdelali.

V reprezentanci so pogoste odpovedi igralcev. Zakaj? Ali zamerite Vidu Kavtičniku, ker je zavrnil Deničevo povabilo?

Nikomur nič ne zamerim, želim si samo, da se ljudje odločijo, ali so zraven ali ne. Ne pa, da si premislijo od danes na jutri. Z Vidom se nisem pogovarjal, njegovi razlogi me ne zanimajo. Tudi brez njega smo premagali Poljake in nismo ga pogrešali.

V rokometu nikdar ni bilo sloge kot pri nogometaših, ki so stopili skupaj proti predsedniku. Je kult reprezentance mrtva črka na papirju?

Z nogometaši se ne moremo primerjati. Oni so se pogovarjali o resnem denarju. Ko se boriš za 500 evrov, nima smisla delati cirkusa. Dejstvo pa je, da je odpovedi preveč. Žalostno, da se to dogaja v deželi, ki ima samo dva milijona ljudi, kjer bi morala biti enotnost največji adut. Ampak mi smo pač »slovenčki«.

Ko sva pri nacionalnem karakterju, se strinjate, da odstopate od stereotipov?

Prihajam iz slovenske družine, ampak tak značaj imam in hvala bogu, da ga imam, zaradi njega sem tam, kjer sem. Vedno želim zmagovati, naj bo to namizni tenis, človek ne jezi se, karkoli …

Takšen značaj pogosto prinaša neljube stranske učinke. Očitali so vam ekscentričnost in nešportno obnašanje.

To je prišlo iz ust celjskega direktorja. Vsak človek se v življenju rad kdaj poveseli. To ve tudi on, saj je bil športnik in vsi vemo, kakšne so bile naše prejšnje generacije.

Očitki so se nanašali na incident v nočnem lokalu …

Zgodil se je pretep, vendar v njem naša družba ni bila udeležena. Obstajajo posnetki, ki to dokazujejo. Šele zdaj ob vrnitvi iz Poljske sem izvedel za govorice, da smo popivali, ponočevali, hodili v igralnico in se grdo vedli. To mi gre že pošteno na živce.

Tudi Turnšek in predsednik uprave Pivovarne Laško Dušan Zorko sta tarnala, kako naj upravičita vložek v klub, kjer so igralci kot razpuščena vojska …

Z Zorkom sva imela korektne odnose. V klubu je bil nekdo, ki mu je polnil glavo. Zorko ima dovolj opravka z reševanjem pivovarne in se z rokometom ukvarja nekaj minut na dan. V tem času pokliče direktorja in dobi napačno predstavo. Žalostno je, da se je Pungartnik spustil na takšno raven. To so čiste »svinjarije«. Gre za ugled igralcev, po Evropi zdaj govorijo, kako problematičen človek sem. Še dobro, da se v Kielcah na to niso ozirali in mi zaupajo.

Športniki se neradi ukvarjate s športno politiko, vendar so se vas zdrahe v slovenskem rokometu v minulem letu prav gotovo dotaknile.

Moje laično mnenje je, da je vsak hotel svoj kos pogače in niso si ga znali razdeliti.

Predsednik RZS Franjo Bobinac je na začetku težko krmaril v teh vodah, zdaj pa se zdi, da gredo stvari vendarle na bolje. Napolnili so Stožice, reprezentanca ima dobre razmere za delo … Se lahko vrnejo zlati časi, ko je bil na vrhu Zoran Janković?

Zoran je bil oče za vse. On je rekel, kakšne morajo biti stvari in je bdel nad njimi. Bobinac nima takšnega vpliva pri sponzorjih. Slišim, da je na zvezi veliko minusa. Zakaj je ta minus nastal, ne vem, vem pa, da je nastal v času bivšega vodstva. No, zdaj so zvezo malo počistili. Upam, da bodo nastavili prave ljudi. Reprezentanti smo svoje opravili.

Kaj je prinesel Denič v primerjavi s predhodniki Kamenico, Požunom in Serdarušićem? V čem je drugačen?

Od vsakega je nekaj vzel in to skuša prenesti na nas. Uči se iz dneva v dan. Je mlad in ima voljo. Ekipa iz njega črpa slo po uspehu. To je kemija. Četudi je na trenutke še vedno preveč živčen, ga reprezentanca čuti.

Kakšen je doseg te reprezentance v nastajanju?

Ko prideta še Luka in Miha Žvižej, pa mogoče Miladin Kozlina, ki ga jaz še ne bi odpisal, bomo še močnejši. Verjamem v kolajno. Če bi verjel v deseto mesto, me ne bi bilo tu.

Je ta reprezentanca primerljiva s tisto, ki je osvojila srebro na EP 2004?
Če bi gledal samo na kakovost posameznikov, je ta reprezentanca šibkejša. Je pa bolj enotna in mislim, da to pomeni več. Proti Poljakom smo v Stožicah delali neumnosti, začetniške napake, ampak na koncu zmagali. To edino šteje.