Zorman: Znebimo se »Slovenčka« v sebi

Zaragoza – Uroš Zorman do 58. minute ni storil dosti dobrega. Potem pa iz nemogočega položaja zadel za izenačenje na 26:26, izsilil prekršek Belorusov v napadu, podal Mihi Žvižeju na črto, po kateri je bil izključen Sergej Rutenka, Dragan Gajić pa izkoristil sedemmetrovko. V kapetanovih rokah je ostala tudi zadnja žoga in Slovenija je spet zmagala.

Bi lahko rekli, da se vrhunski igralci od drugih ločijo prav po tem, da v odločilnih trenutkih povlečejo voz?

Se strinjam. Hkrati pa moram priznati, da na celotnem prvenstvu nisem pravi. Imam svoje trenutke, še več pa je takšnih, ko nisem zadovoljen s svojo igro. Zato pa so tukaj mlajši igralci, ki morajo dati svoje, da lahko zmagujemo. Tokrat sem dodal piko na i, ne moremo pa se zanašati, da mi bo to šlo vselej od rok.

Odsotnost vaše prave forme je po štirih zmagah v bistvu dobra novica za Slovenijo, saj ima v kapetanu največ rezerv, mar ne?

Tudi jaz mislim tako. Upam, da bom s turnirjem rasel. Tudi Slovenija ne deluje najbolje. To še ni reprezentanca z EP v Srbiji, kjer je bila igra hitrejša in bolj tekoča, obramba pa je delovala bolj zanesljivo. Fantje moramo sesti skupaj in se malce pogovoriti. Preveč smo statični. Za prihajajoče tekme moramo izboljšati hitro igro bekov. Veliko težav imamo pri prebijanju postavljenih obramb na šestih metrih. Proti Poljakom smo imeli Mačkovška, ki se proti Belorusom ni izkazal. Morali bomo dobiti nekaj dodane vrednosti s klopi, saj se nosilci igre preveč izčrpujemo.

Bi bilo potem smiselno, da bi proti Srbiji raje prihranili nekaj moči za osmino finala, kot pa na vso moč loviti zmago?

Rekel bom, da se ne smemo vdati. Poskusimo zmagati. Če pa bi se denimo izkazalo, da bomo v drugem polčasu precej zaostali, potem bi morda res lahko tudi razmislili o smiselnosti t. i. igre na glavo.

Zakaj Slovenija čaka na začetek drugega polčasa, da začne igrati svoj rokomet?

Mislim, da imamo v sebi še vedno nekaj tistega »Slovenčka«, ki misli, da je že naredil kdovekaj in da se bodo tekmeci kar vdali v usodo, ko nas bodo zagledali. Spet smo jih dobili po glavi, se med odmorom dogovorili, kako in kaj, ter nato pokazali pravi obraz. Ne moremo pa se vedno tako izvleči. Zato bi veljalo že od prve minute iti na polno.

Kaj pa bi sporočili rojakom, ki že ob polčasu izgubijo vse upanje na zmago?

No, tudi to je naša slovenska značilnost. Glede na to, da sem že malo starejši in malo bolj izkušen, se ne obremenjujem več s tem. Pravi navijači so tisti, ki so z nami tukaj. Pa tudi tisti, ki pred televizijo držijo pesti in verjamejo v nas. Drugi me niti ne zanimajo.