S Hrvaško za prijetnejšo plat zgodovine

Po svoje bi bila svojevrstna športna krivica, če slovenska izbrana vrsta letos ne bi unovčila odličnih predstav na Poljskem in v tretjem poskusu le preskočila četrtfinale EP.

Objavljeno
17. september 2009 23.45
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Katowice - Ne vemo, če je bil med njimi tudi Joško Joras, toda nemalo Slovencev je pred razkritjem četrtfinalnih parov na 36. evropskem prvenstvu v košarki izbralo dve od možnih kombinacij za našo reprezentanco. Najlepša naj bi bila tista, po katerem bi v sredo ugnali Turčijo in kot prvi v skupini F drevi ob 21. uri izločili Hrvate. Najmanj prijeten pa naj bi bil scenarij, po katerem bi peti zmagi v šestih nastopih sledil poraz z našimi sosedi. Ni kaj, svoje sta storila rivalstvo na vseh ravneh in nevarnost posmehovanja prek nedorečenih meja, še več pa občutek, da je Slovenija na EP prikazala največ med vsemi nastopajočimi, Hrvaška pa najmanj med četrtfinalisti.

Res je, po svoje bi bila svojevrstna športna krivica, če slovenska izbrana vrsta letos ne bi unovčila odličnih predstav na Poljskem in v tretjem poskusu le preskočila četrtfinale EP. Toda hkrati se lahko spomnimo, s kakšnim optimizmom smo pred štirimi leti pričakovali dvoboj z Nemčijo v beograjski Areni, v kateri je mrgolelo naših navijačev, ali pred dvema letoma v Madridu zadnjih šest minut dvoboja z branilci evropskega naslova. Semafor je namreč kazal Slovenija : Grčija 58:42. In naj še tako verjamemo, da je zasedba Jureta Zdovca bolj zrela in jo je selektor pripravljal v bolj tekmovalnem duhu kot njegovi predhodniki, se moramo vedno znova vprašati: ali lahko slovenska izbrana vrsta doživi energetski in miselni mrk? Ali lahko Hrvati, ki res ne morejo igrati slabše, kot so doslej, čez noč doživijo neverjetno preobrazbo?

Jure Zdovc je verjetno med prvimi, ki ne verjame v pravljične zasuke, temveč le v trdo delo in počasi vzpenjajoče se krivulje. Toda pred dvobojem s Hrvaško je globoko zajel sapo, preden je poskušal najti odgovor na ključno vprašanje. Kajti če ne bo revolucionarnih sprememb, bi morali njegovi košarkarji ugnati Hrvate, tako kot so jih pred mesecem na pripravljalnih tekmah v Poreču in Pazinu.

Kaznovati počasnost tekmeca

»Že tedaj sem opozoril na možnost, da se bomo prav s Hrvaško srečali v četrtfinalu EP. To se je zdaj uresničilo. Gre za moštvo, ki je posebej nevarno, ker ne igra dobro in ima težave. Proti nam si bo torej reševalo kožo in pri tem ne more zapraviti veliko prigaranega na EP. Mi smo v drugačnem položaju. V pičlih 40 minutah igre je seveda vse mogoče in ni jasno določenih pravil. Vendar sem prepričan, da je na igralni mizi prevelik vložek, da bi kdo pomisli na ... Saj ne smem niti izreči te besede. Vsi vemo, kako dobre košarkarje in trenerja ima Hrvaška,« pravi Zdovc, ki se zaveda, da so si naši sosedi v četrtfinalu bolj želeli igrati s Turčijo.

Povsem razumljivo. Proti zasedbi Bogdana Tanjevića pač ne bi bila tako očitna počasnost hrvaških visokih košarkarjev, med katerimi ni gibljivega krilnega centra. Zakaj izbranci Jasmina Repeše nasploh igrajo veliko slabše kot lani, ko so osvojili šesto mesto na olimpijskih igrah, ne vedo niti najbolj pozorni analitiki njihove igre. Sta moštveno kemijo načela reprezentančna povratnika Nikola Vujčić in Mario Kasun, morda Nikša Prkačin, ki je izpustil večji del priprav, a vedno pričakuje pooblaščen status? Verjetno vsakega po malo in še marsikaj povrhu.

Slovenija ni storila še ničesar

»Hrvati imajo svoje adute, mi svoje in videli bomo, kdo jih bo bolje izkoristil. Mi smo osvojili prvo mesto v skupini in nanizali vrsto lepih zmag, Hrvati pa so medtem ugnali le Izrael, Makedonijo in Turčijo ter doživeli tri poraze. Toda zavedam se, da nas čaka zelo nevaren nasprotnik in da na EP nismo naredili še nič. Čaka nas 'dan D' in fantje so z mislimi povsem osredotočeni na najtežji dvoboj prvenstva. Zame so pravi junaki in ponosen sem nanje. Zato upam, da bo v Katowice dopotovalo čim več naših navijačev in da bomo skupaj premagali Hrvate. Videti pa moramo tudi, koga od poškodovanih lahko vključimo v moštvo. Domen Lorbek ne bi smel imeti težav, pri Goranu Dragiču pa bomo videli na dan tekme. Če bo lahko treniral, bo lahko tudi igral,« ocenjuje Jure Zdovc.

Če lahko mirne duše zapišemo, da je bil Jaka Lakovič bržkone najboljši košarkar v prvih delih na EP, moramo dodati, da ga danes čaka izjemno zahtevna naloga proti hrvaškim branilcem. Ti so namreč v glavnem precej višji, a tudi spretni in prodorni, hkrati pa vedo, da ima naš dirigent zaradi zdravstvenih težav soigralcev zelo omejeno pomoč s klopi. Najbližji Lakovičeve rasti je Marko Popović, ki lahko na vsaki tekmi zaide v obdobja ostrostrelskega transa. Na Poljskem mu je to uspelo le proti Franciji, ko je dosegel 30 točk, toda previdnost nikakor ne bo odveč. Tega bi se morali zavedati predvsem Erazem Lorbek, Jurica Golemac, Uroš Slokar, Goran Jagodnik in tudi Boštjan Nachbar, ki bi lahko s svojo gibljivostjo bolj izdatno kaznovali hrvaške centre, kot Sloveniji grozi nevarnost na drugih položajih.

Hrvate spodbujajo le starši in žene

V hrvaškem taboru seveda pozorno spremljajo veliko zdravstveno stisko Slovencev in zelo hitro so izvedeli, da je Nachbarju nevarno oteklo načeto zapestje. Ob tem zadovoljno zagotavljajo, da ima pri njih največ težav prehlajeni Prkačin. Repeša ocenjuje, da bi lahko ključno vlogo odigral Dragič, saj bi lahko razbremenil Lakoviča, hkrati pa vnesel veliko dinamičnosti v slovenske vrste.

»Podobno bi to pri nas storil Marko Tomas, ki pa je moral ostati v domovini. Toda pustimo poškodovane, ta tekma je izziv tudi za naše navijače. Katowice niso niti blizu Slovenije niti predaleč od Hrvaške. Če bodo naši tekmeci tudi v četrtfinalu imeli stokrat večjo podporo na tribunah kot mi, se bomo morali vprašati, zakaj je tako. Mi se počasi dvigamo in se lahko kosamo z vsakim moštvom. Slovenci igrajo bolj tekoče v napadu in se čvrsto branijo, mi pa smo izjemno motivirani. Turki so s svojo consko obrambo 2:1:2 razkrili nekaj slovenskih slabosti, toda ena obrambna različica ne bo mogla odločiti četrtfinalne tekme na EP. Slovenski košarkarji so preveč izkušeni, da se ne bi znali hitro prilagoditi na spremembe,« meni hrvaški selektor, razočaran, ker so njegove košarkarje v Poznanu in Bydgoszczu spodbujali le starši, soproge, dekleta in najboljši prijatelji. In še bolj se je namrščil, ko je slišal za napoved današnje slovenske invazije na Katowice.

Iz tiskanega Dela