Ljubljana - »Zlata kolajna ni nič vredna,« Roberto Cammarelle, pekinški zmagovalec v boksarski super težki kategoriji, ni skrival poparjenosti v intervjuju za časnik La Repubblica in tako v Italiji odprl podobno polemiko, kot jo je v Sloveniji Primož Kozmus - nekaterim olimpijskim šampionom so zmage prinesle čast in slavo, a ne tudi polnih denarnic. Olimpionika sta ob tem na kocko postavila svoji karieri, oba pa bosta bržčas potegnila krajšo, četudi slovenski denar zahteva od države, italijanski pa od nesojenih pokroviteljev.
»Moralno je bila olimpijska zmaga izkušnja brez primere, drugače pa je povsem neuporabna. Nekaj slik v Sportweeku, dva televizijska intervjuja in nagrada olimpijskega komiteja (CONI). To je bilo vse, zdaj pa ne vem, ali bom sploh lahko nadaljeval kariero. Ko sem se vrnil iz Pekinga, so se vsi slikali z mano in mi obljubljali svet, nato so vsi poniknili. Rad bi še tekmoval kot amater ali profesionalec, če se ne bo kaj spremenilo, pa bom zapustil reprezentanco in boksal le še za državno policijo, pri kateri dobim vsaj plačo,« je še povedal 28-letni boksar, ki so ga za razliko od brežiškega metalca kladiva javno že podprli številni »sotrpini«. Glas so privzdignili športniki iz »revnih« panog, v katerih se ne vrtijo milijoni, rezultati in nastopi pa nimajo prave tržne vrednosti.
»Po olimpijskem zlatu v Sydneyju sem pričakoval, da se bo katero podjetje navezalo name, a se to ni zgodilo. Da sem prišel do Pekinga, sem moral zavihati rokave in iskati pokrovitelje doma, v Padovi in okolici. Nekaj sem jih našel, takšne, ki proizvajajo povoje, električne komponente, pa agencijo za zaposlovanje, biomehanični laboratorij in gradbeno podjetje,« Rossana Galtarosso, veslača, ki je osvojil že štiri olimpijske kolajne, svoj čas pa je bil v dvojnem dvojcu eden najhujših tekmecev Iztoka Čopa in Luke Špika, Cammarellejeve tegobe niso presenetile.
Boksar, čeprav se bori v »kraljevski« kategoriji svojega športa, deli usodo številnih drugih italijanskih olimpijcev. »Gre za resno kulturno težavo, s katero se moramo soočiti čim prej. Pozabljanje na olimpijske šampione je povsem italijanski fenomen. Drugod po svetu so olimpioniki narodni junaki do konca življenja. Obrnili se bomo na podjetja. Nepravično je, da se športniki Robertovega kalibra, ki so nam dali toliko, znajdejo v takšnem položaju,« je predsednik CONI Gianni Petrucci športnikom obljubil pomoč, a le malokateri verjame v rešitev, za katero bi poskrbele športne »oblasti«.
Med asi, ki so spregovorili (za pravice kolegov se je zavzel tudi nekdanji smučarski zvezdnik Alberto Tomba, ki nikoli ni trpel pomanjkanja), je bil še najbolj prilagodljiv in realističen Andrea Minguzzi, v Pekingu zlat v rokoborbi v grško-rimskem slogu do 84 kg. »Za pokrovitelje zlato, srebro ali bron niso pomembni, važno je le to, koliko si viden v javnosti. Če se tvoj obraz pojavlja na televiziji, nekaj veljaš, drugače pa nič. Resnica je, da šport ni nič drugačen od drugih družbenih sfer, štejejo samo pravila trga,« je dejal Minguzzi, ki vidi svojevrstno rešitev. A ne zase: »Moral bi iti na televizijo, nastopiti v resničnostnem šovu. Ampak jaz nisem estradnik, sem športnik in to bi rad tudi ostal. Zato sprejemam položaj, kakršen je, in grem naprej. Na OI nisem zmagal, da bi postal milijonar ...«
M. H.