Samprasov skalp najdražji

V Parizu bo ta teden zadnji turnir odigral Marat Safin. Po 12 letih se je odločil, da ima nepreklicno dovolj. Namerava se posvetiti drugim stvarem, vendar načrtov za prihodnost za zdaj še ne želi razkriti.

Objavljeno
09. november 2009 09.12
Marat Safin
S. V.
S. V.
Pariz - Ta teden se bo profesionalna teniška turneja poslovila od enega svojih največjih zvezdnikov, Marata Safina. Nekdanji prvi igralec sveta, dvakratni zmagovalec turnirjev za grand slam (in z rusko reprezentanco prav tako dve sezoni nepremagljiv v Davisovem pokalu) bo še zadnjič zaigral na turnirju iz serije masters v Parizu, ki ga je doslej že trikrat osvojil. Devetindvajsetletni Rus je bil sicer že vso sezono na poslovilni turneji, ki pa se mu ni najbolj posrečila, saj je dobil zgolj 18 dvobojev in jih 21 izgubil, najdlje, do polfinala, je prišel na svoji predzadnji postaji, v St. Peterburgu. O zadnji sezoni med profesionalci, karieri in načrtih je Safin spregovoril v intervjuju za revijo Tennis.

 

Kaj ste si želeli od zadnje sezone?
Najbolj sem si želel uživati, saj je bilo 12 let na turneji dolga doba. Nekateri sicer vztrajajo še dlje, a zame je vse postalo pretežko: potovanja, treningi, tekme in spet vse znova. Zato sem se odločil, da je dovolj in da se posvetim nečemu drugemu. Mislim, da je moja odločitev pravilna in je ne obžalujem.


Vsi poznamo Safina kot teniškega profesionalca, veliko pa jih ne ve, odkod prihajate.
Začel sem z ničle, brez denarja - ni lepa zgodba. V komunistični Sovjetski zvezi nisem imel loparjev, žogic, bilo je grozljivo in ni bilo lahko uspeti. Imel sem srečo, da se je v Moskvi pojavilo nekaj sponzorjev, ki so želeli prodreti na ruski trg. Brez vprašanj so me vzeli pod svoje okrilje, dali so mi denar in upali, da mi bo uspelo.


Je bil Roland Garros 1998, ko ste se z 18 leti uvrstili v osmino finala, vaš prvi veliki trenutek? Ste tedaj spoznali, da vam lahko uspe?
To sem spoznal že nekoliko prej, ko sem se s 460. mesta v treh mesecih prebil med dvestoterico. Ugotovil sem, da imam pravo igro, le še razviti sem jo moral, da bi se približal top 100. O petdeseterici pa nisem niti razmišljal.

 

Kaj pa finalna zmaga na OP ZDA leta 2000 proti Petu Samprasu? Je bilo to prekletstvo ali velika sreča?
To je bil zame povsem nepričakovan dosežek. Nisem si mislil, da se bom približal finalu, kaj šele, da bi v njem na domačih tleh premagal Samprasa. Izšlo pa se je tako, da sem zmagal in si zagotovil še 1. mesto na svetu. In tako sem se znašel v položaju, ko sem se začel spraševati, kaj pa zdaj. Osvojil sem turnir za grand slam, leto končal kot št. 1. Dosegel sem vse, kar sem hotel, torej je igre konec. Pri 20 letih je težko vedeti, kaj si želiš, h katerim ciljem stremiš. Dodatna težava je bila v tem, da ob sebi nisem imel človeka, ki bi me usmerjal, pa tudi nekoliko trmast sem bil. A kakorkoli že, naredil sem, kar sem naredil, ničesar ne obžalujem. Danes bi v enakem položaju verjetno ravnal nekoliko drugače, a tudi tako, kot je bilo, je okej. Hvaležen sem in srečen zavoljo vseh izkušenj, skozi katere sem šel v življenju, ki ga ne bi prav v ničemer spreminjal.

 

Kdo so bili vaši najtežji tekmeci?
S Fabriceom Santorojem sem zelo težko igral, prav tako z vsemi igralci s pravim občutkom, ki so lahko »brali« mojo igro.

 

Vaš najljubši igralec?
Seveda Roger Federer, saj lahko z žogico naredi prav vse, kar hoče. Igra vse možne udarce, zato nikakor ne moreš ujeti pravega ritma.

 

Bi se upokojili že lani, če bi osvojili Kremljev pokal?
Na nek način sem tudi se, a potem sem od menedžerja dobil ponudbo, ki je preprosto nisem mogel zavrniti. Veliko ljudi ne verjame, da se bom upokojil letos, a zagotavljam vam, da sem se tako odločil. Dovolj je.

 

Kaj boste počeli po končani karieri?
Imam načrte, a jih ne bom razkril.

 

Več v tiskani izdaji Dela.