Tiskane izdaje
Bled - Sončna avgustovska sobota na Bledu je bila kot nalašč za turiste od vsepovsod, a tudi za domače hokejiste, s katerimi je vadil skupaj prvi zvezdnik ledenih ploskev pri nas, Anže Kopitar. Pred svojo tretjo sezono v Los Angelesu očitno ničesar ne prepušča naključju in četudi se je v petek šele vrnil s priprav z jeseniškim moštvom v Moravcih, je še isti večer opravil trening z veterani in se nato po slabih šestih urah spanca že odpravil na Bled k dopoldanski vadbi. Zato se le nasmehne ob namigu: Kako je kaj na počitnicah v domovini? »No, če bi temu lahko rekli počitnice ...«
Nazadnje smo se s prvim asom slovenske hokejske scene pogovarjali pred tremi meseci, po reprezentančnem slovesu od skupine A. In tako kot takrat ali pravzaprav vselej, odkar ga pozna hokejski svet, so bili tudi v njegovih »počitniških« dneh odgovori zreli, umirjeni, premišljeni. Profesionalec od glave do pet je malce pred 21. rojstnim dnem (24. t. m.) pripravljen za nove izzive onstran Atlantika in tudi odgovorno vlogo vodje moštva. V Los Angelesu ga tako čaka naloga, s katero so se v zadnjem desetletju NHL seznanjali le redki izbranci iz Evrope - Jaromir Jagr nekoč v Pittsburghu in nato Washingtonu, Mats Sundin v Torontu, Saku Koivu v Montrealu ali njegov finski rojak Teemu Selänne v Anaheimu.
»Ne bom se ustrašil odgovornosti in pravzaprav se veselim svoje tretje sezone v Kaliforniji. Že v dveh sezonah sem zbral največ minut na ledu med soigralci, določeno zrelost mi je ponudila tudi reprezentanca, še na Švedskem so mi v slačilnici in na ledu zaupali. Naše moštvo je sicer mlajše kot doslej, zapustili so nas nekateri izkušeni člani, med katerimi bom zagotovo najbolj pogrešal Roba Blaka. Njegove besede so ohranjale težo, vsa slačilnica ga je spoštovala,« se je ozrl k prvim spremembam pri svojem klubu vodilni slovenski hokejist, ki sicer novega trenerja Terryja Murraya, nazadnje pomočnika pri Philadelphii, in njegovega načina dela ne pozna.
Pred Anžetom je sicer zadnja sezona sedanje triletne pogodbe v Los Angelesu in že večkrat, tudi med zadnjim SP, smo se z njim pogovarjali o možnosti selitve h kateremu od slovitejših klubov NHL. Za Kralje je namreč končnica v zadnjih letih »misija nemogoče«, tudi v novi sezoni bo pot do te silno težka.
Mar se ne bi počutil bolje v ambicioznejšem okolju? »Ne, prav rad bi igral še naprej v Los Angelesu, saj je to - verjemite - zelo ambiciozno okolje. Imamo res obetavno ekipo, v kateri se bo vsak posameznik hotel približati najboljšim v NHL. Verjamem, da bomo čez približno tri leta igrali zelo konkurenčno. Obenem zelo spoštujem tudi naše privržence. Četudi že dolgo čakajo na končnico (od sezone 2001/02, poraz s Coloradom v prvem krogu s 3:4, o. p.), so številnejši kot pri nekaterih uspešnejših klubih. S povprečnim obiskom 14.000 gledalcev na tekmo smo res lahko zadovoljni in če bi jim v prihodnje pogosteje podarili zmage, bi bila dvorana še bolj polna. Sanjam pa o tem, da bi Los Angelesu pomagal prvič v klubski zgodovini osvojiti Stanleyjev pokal,« ne skriva dolgoročnih visokih ciljev Gorenjec v Kaliforniji.
Nove pogodbe še ni podpisal, skoraj zanesljivo pa jo bo pri dosedanjih delodajalcih. Pa najbrž vendarle ne takšne za 13 let (!) kot februarja letos Aleksandr Ovečkin. »Uf, to je res dolga doba. Če bi lahko izbiral, bi bila moja naslednja pogodba za 5 ali 6 sezon. Pozneje bi jo že lahko podaljšal ali pa se odločil za selitev,« razmišlja prvi zvezdnik Kraljev, ki se povsem realno ozira tudi k zadnjemu izpadu slovenske reprezentance iz skupine A. Naša vrsta se je tam realno srečala z močnejšimi tekmeci, nikogar od njih na uradni tekmi ni še nikdar premagala.
»Mislili smo si, da bi jo Latvijcem lahko zagodli, pa vnovič ni šlo. V boju za obstanek pa smo pač pričakovali Norveško. Najbrž bi nam bilo le lažje kot proti Slovakom ...« A igralcu iz Los Angelesa ni bilo ničesar očitati - njegov pristop je bil na najvišji ravni. »Morda vam zveni kot fraza, vendar za reprezentančni nastop je zame čast. Povrhu ni hud napor igrati še na tistih petih ali šestih tekmah SP. Če bi bili boljši, bi jih pač imeli več,« vzdihne kot tudi ob namigu o vseh zapletih, ki vedno znova ob ledu spremljajo slovenski hokej. Toda vedno nasmejani fant s Hrušice ne sodi v ta »film«. In zato mu tudi nikdar ne gre v račun, čemu vsak ne opravlja svojega dela po najboljših močeh ...
Iz ponedeljkovega tiskanega Dela
