Tiskane izdaje
Barcelona – Te dni je dobro biti navijač Barcelone. Od sredinega triumfa na Stade de France se proslavljanje med privrženci katalonskega ponosa še ni poleglo. Po osvojitvi prvega naslova evropskega klubskega prvaka leta 1992 so kar štirinajst let čakali na drugo krono in dali so si duška. Tako igralci kot navijači, ki se zavedajo, da Barcelona proti Arsenalu ni uprizorila svoje najboljše predstave, a v finalih so pomembne samo zmage. Slavje je bilo še slajše, ker po njem ne bo bolela glava. Vsaj ko se bo prihodnjo jesen začela še ena evropska kampanja. »Barcelonisti« so si na znameniti Rambli zaželeli ob letu osorej – po zmagi na finalu lige prvakov 2007 v Atenah.
Barcelona je pred nekaj tedni proslavila drugi zaporedni naslov španskega prvaka, veliki evropski pokal pa je vendarle nekaj posebnega. Takšno je bilo tudi slavje. Na ulice katalonske prestolnice včeraj ni zapeljal običajni dvonadstropni avtobus z odprto streho, temveč nova pogruntavščina za velike »fieste« – ruodrom, dvonadstropni tovornjak, opremljen z vsemi možnimi pomagali visoke tehnologije. Finale v Parizu ni bil navadna tekma tudi zaradi tega, ker po njem niso najbolj povzdigovali vsakdanjih nogometnih bogov, temveč nepričakovane junake.
Najbolj naglas niso skandirali imena nogometnega čarovnika Ronaldinha, temveč v primerjavi z njim »anonimnih« Victorja Valdesa, Henrika Larssona in Juliana Bellettija. Če to ni bil Ronaldinhov najboljši nogometni večer, pa se je izkazal kot jasnovidec. »Moj prijatelj Ronaldinho mi je pred tekmo dejal, da bom dosegel gol. Še bolj sem zadovoljen, ker so mi vsi soigralci dejali, da sem si ga zaslužil,« je povedal Belletti, presenetljivi strelec zmagovitega gola. Z njim je razveselil tudi tiste, ki so stavili na to, da bo zatresel mrežo – za vsak vložen evro so jih dobili 34.
»Ni me presenetilo, da smo tako težko zmagali. V finalih je treba igrati najbolje, ker so odločilne podrobnosti. Igrali smo proti desetim tekmecem, ker je bilo zelo zapleteno. Igralcem moram čestitati za pravo miselnost, ki nas je popeljala do naslova prvaka. Valdesova vloga je bila izjemno pomembna. Z velikimi obrambami nas je rešil v najbolj kočljivih trenutkih. En sam igralec ne more zmagati, a po njegovi zaslugi so tudi drugi naši igralci zrasli. Ključen je bil tudi Larsson, ki se je pripravil, da bo dal vse od sebe. Je izjemen moštveni igralec,« je pot do zmage očrtal trener Barcelone Frank Rijkaard, ki se je vpisal med legende. Po Miguelu Muñozu, Giovanniju Trapattoniju, Johanu Cruyffu in Carlu Ancelottiju je postal peti v nogometni zgodovini, ki je naslov evropskega klubskega prvaka osvojil kot igralec in trener.
Zanj je še bolj pomembno, da se je še bolje zapisal pri klubskem vodstvu, navijačih pa tudi komentatorjih, ki jih na trenutke zbegana igra Barçe ni zmotila. Za zmago so tekli kri, znoj in solze, a je bila zaslužena. Zmagala je najboljša ekipa v Evropi, ki je morala predvsem verjeti v svoje sposobnosti. Ni bilo mogoče, da bi ekipa, ki je na Stamford Bridgeu utišala Mourinha in je na San Siru na kolena spravila Milan, z repom med nogami zapustila Pariz. Če bi Barcelona izgubila, to ne bi bilo pravično. Sodnik Terje Hauge jo je oškodoval, ko pri Lehmannovem prekršku ni priznal Giulyjevega gola, za nameček pa je Arsenal gol dosegel po prekršku, ki ga je zaigral Eboue. S temi besedami je moč strniti komentarje v katalonskem tisku, s katerim so se morali tokrat strinjati tudi sicer Realu naklonjeni madridski časniki. Ob tem niso spregledali, da so bile vse Rijkaardove zamenjave na mestu – Iniesta je poskrbel za bolj tekočo igro, Larsson je podal za oba gola, Belletti pa zabil odločilnega.
Pri »Culejih« je v sredo kot sveti kraj Stade de France zamenjal že pokojni štadion Wembley, na katerem je Barcelona osvojila svoj prvi naslov evropskega prvaka. Ronaldinho, Eto'o & Co. pa naj bi bili naravni nasledniki sanjskega moštva, ki ga je leta 1992 vodil Johan Cruyff. Ta je dve leti kasneje v Atenah v finalu doživel polom proti Milanu (0:4), v Barceloni pa so prepričani, da njegovega nizozemskega rojaka Rijkaarda ne bo doletela takšna usoda.
Več preberite v petkovi tiskani izdaji Dela.
