Tiskane izdaje
Ljubljana – Poti slovenske reprezentance in Nika Markoviča se zadnja leta pogosto križajo. Oseminpetdesetletni rokometni strokovnjak iz Žalca je bil v sezoni 2002/03 njen selektor, na lanskem svetovnem prvenstvu v Tuniziji pa tekmec. V tej vlogi se bo na kuvajtski klopi preizkusil tudi čez mesec dni na SP v Nemčiji, kamor se bo podal kot zmagovalec vseazijskih iger. Tudi tokrat pa si ne dela utvar, da bi s svojo »eksotično« izbrano vrsto mešal štrene svojim nekdanjim izbrancem. Slovenija je namreč po njegovi oceni kljub odpovedim in poškodbam najbolj zvenečih imen ekipa, ki bi lahko igrala vidno vlogo.
»Presenečen sem, da reprezentance nikakor ni moč sestaviti v popolni postavi. Svetovno prvenstvo je največje tekmovanje, motivacija vsakega igralca bi morala biti na vrhuncu. Sicer ne vem, kakšni so sedaj odnosi v reprezentanci, jaz tovrstnih težav nisem imel. V mojem mandatu je vladalo dobro vzdušje. Imel pa sem smolo, za Slovenijo še ni smel igrati Sergej Rutenka, Aleš Pajovič je bil poškodovan, v 'bolnišnici' pa sta se mu nato pridružila še Ivan Simonović in Uroš Zorman,« se svoje »epizode« na čelu slovenske reprezentance spominja Markovič, ki je na SP 2003 na Portugalskem zasedel 11. mesto, nekaj mesecev pozneje pa ga je vodstvo RZS zamenjalo po porazih na pripravljalnem turnirju v Kopru, na katerem je nastopil s pomlajeno ekipo. Zamenjal ga je Tone Tiselj, ki je nato na Euru 2004 v Sloveniji osvojil srebro. »Odstavili so me neupravičeno, le zato, ker je hotel biti Tiselj glavni na domačem EP. Moja politika in koncept igre sta bila prava, morda bi jaz na domačem terenu osvojil zlato,« je Markovič opozoril na enega od mnogih pretresov, ki jih je naša reprezentanca doživela v svoji kratki zgodovini. Se ob odpovedih Pajoviča in Renata Vugrinca ter poškodbi Zormana pripravlja novo črno poglavje?
Več preberite v petkovi tiskani izdaji Dela...
