Slovenci jutri v zibelki nogometa

Več kot 2500 navijačev iz Slovenije si bo jutri ogledalo obračun na najbolj znamenitem nogometnem štadionu na svetu. Na Wembleyju se bodo pomerili z nogometaši iz zibelka nogometa Anglije.

Objavljeno
04. september 2009 18.16
Na Wembleyju evakuirali tri tisoÄŤ delavcev
Peter Zalokar
Peter Zalokar

Ljubljana - Tenisači imajo Central Court v Wimbledonu, dirkači v formuli 1 Monte Carlo, atleti Letzigrund v Zürichu, boksarji MGM Grand Garden Areno v Las Vegasu, alpski smučarji progo Hahnenkamm v Kitzbühlu, golfisti Old Course v škotskem St. Andrewsu in smučarji letalci našo velikanko pod Poncami. Za nogometaše najbolj sveta trava raste na Wembleyju. Prav na njem bodo prihodnjo soboto prvič zaigrali člani slovenske reprezentance in se prav tako prvič doslej pomerili z igralci iz domovine nogometa – Anglije.

 

Več kot 3000 navijačev iz Slovenije si bo ogledalo obračun na najbolj znamenitem nogometnem štadionu na svetu. Niti Maracana iz Ria, niti Santiago Bernabeu iz Madrida ali Camp Nou iz Barcelone, niti Ptičje gnezdo iz Pekinga ali štadion Azteca iz Ciudada de Mexica se ne morejo meriti s slovitim Wembleyjem na severozahodu Londona. Razlika je predvsem v spominih. In četudi ima novi, komaj dobri dve leti stari Wembley le malo skupnega s tistim, ki so ga zgradili leta 1923, je ohranil kontinuiteto izvirnega. »Wembley je katedrala. Je prestolnica nogometa in njegovo srce,« je nekoč izjavil Pele, verjetno najboljši nogometaš vseh časov.

 

Če je nogomet kralj športa in je Wembley njegov dvorec, je prav ironično, da velja za njegov najsvetlejši trenutek otvoritev olimpijskih iger leta 1948. Wembley je kajpak veliko več od nogometnega štadiona. Je najbolj čudovita arena v svetovnem športu. Le tri leta zatem, ko je druga svetovna vojna Evropo skoraj zravnala s tlemi, nikjer drugje niso bili sposobni organizirati teh iger, ki so poosebljale duh sprave po koncu grozot in so bile utelešenje olimpijskega duha. Ko so ameriško štafeto 4 x 400 metrov diskvalificirali zaradi drobne tehnične napake in s tem Veliki Britaniji omogočili zlato kolajno, štadion ni izbruhnil od navdušenja. Prav nasprotno; tako se je hudoval nad krivično odločitvijo, da so organizatorji po premisleku za zmagovalce razglasili Američane. Trije od njih so bili temnopolti. Novi Wembley bo gostil tudi olimpijske igre leta 2012.

 

Največje ime OI 1948 je bil češka lokomotiva Emil Zatopek. Zanimivo, tudi prvi junak na Wembleyju ni bil nogometaš. To je bil konj. Pa ne tekmovalni, temveč policijski. Le štiri dni po odprtju je Wembley, ki je bil zgrajen v 300 dneh in je stal 750.000 funtov, prvič gostil finale angleškega pokala FA, najstarejšega nogometnega tekmovanja nasploh. Tekmeca sicer v današnji luči nista bila nič posebnega – Bolton in West Ham. Toda 28. aprila 1923 je zgodovinski dvoboj na čudu svetovne arhitekture želelo videti več kot 300.000 ljudi. Njegova tedanja kapaciteta je bila 127.000. Skozi vhod, ki sta ga krasila znamenita stolpa dvojčka, se je prebilo med 240.000 in 300.000 ljudi, pred njim je obtičalo še vsaj 60.000 nesrečnih duš.

 

Kazalo je že, da tekme ne bo mogoče odigrati, saj so si mnogi zaradi gneče zavetišče našli kar na zelenici. To je bil klic na pomoč za policista Georgea Scoreyja, ki je s svojim belim konjem z imenom Billy zakorakal v množico in jo spravil izza belih črt, ki so označevale meje igrišča. Na Otoku tekmo še zdaj poznajo kot White Horse Final. Mostiček pred novim Wembleyjem pa se imenuje White Horse Bridge. Izid tekme? Če koga zanima, 2:0 za Bolton. No, od takrat niti ena prireditev na Wembleyju ni bila več zastonj …

 

Prvi nogometaš, ki ga še zdaj povezujejo z Wembleyjem, je bil legendarni sir Stanley Matthews. Požel je celo večjo slavo kot njegov moštveni kolega v Blackpoolu Stan Mortensen, ki je v finalu leta 1953 dosegel edini »hat-trick« v zgodovini finala angleške nogometne zveze. Do tako želene lovorike je dolgoletni angleški reprezentant Matthews namreč prišel po dveh neuspešnih poskusih, ko mu je bilo že 38 let. Tekma proti Boltonu (4:3) se zato imenuje kar Matthews Final.

 

Med manj verjetne znamenite osebnosti na Wembleyju sodi tudi Eileen Breakley, glavna kuharica čaja, ki je tamkajšnji kuhinji poveljevala kot kapitan na čezoceanki kar 36 let. Vse od finala pokala FA leta 1964 do novembra 2000, ko se je bila ob začetku del na novem Wembleyju prisiljena upokojiti. V tem času je vodo za čaj pristavila slavnim osebnostim, od njenega veličanstva kraljice do njegovega veličanstva Fredieja Mercuryja iz skupine Queen, od Nelsona Mandele do Madonne in Pavarottija, pa kopici nogometašev, ragbistov, spidvejistov, vzrediteljev konj in dirkalnih psov …

 

Nikoli ni manjkala v službi. Za kratek čas je izginila samo enkrat. Po finalu svetovnega prvenstva leta 1966, da je videla angleškega kapetana Bobbyja Moora, kako sprejema v roke pokal Julesa Rimeta za prvi in edini angleški naslov svetovnih prvakov. Finale je najbolj znan po »fantomskem« zadetku Geoffa Hursta v podaljšku, ki ga Nemci nikdar v življenju ne bodo priznali.

 

Precej bolj nevarno službo od gospe Breakley je na Wembleyju imel nori kaskader Even Knievel. Prav po gostovanju v Angliji je ameriški izzivalec sreče ugotovil, da je čas za upokojitev. Maja 1975 je pred 90.000 osuplimi gledalci skušal preskočiti 13 londonskih mestnih avtobusov. Enonadstropnih, pa vendarle. Zlomil si je medenico, a zbral dovolj moči, da je naznanil konec kariere.

 

Še en človek zunaj športa je dosegel svetovno slavo v Wembleyju. Bob Geldof je leta 1985 na obletnico organiziral najznamenitejši dobrodelni koncert Live Aid in ni jih malo, ki pravijo, da je bil prav to največji dogodek v zgodovini Wembleyja. Na sveti travi so sicer nastopili vsi največji glasbeniki, od treh tenorjev do skupine U2. Bono in druščina so pred dnevi tako uničili travo, da so jo morali pred dnevi še šestič, odkar so spomladi 2007 po petih letih gradnje odprli novi, 800 milijonov funtov vredni Wembley, povsem zamenjati. V čast naših vrlih nogometašev, seveda. Ti bodo 5. septembra dodali svoj kratek stavek v knjigo, ki se polni že 86 let …

 

 

Iz Delove priloge Kult