Slovenska košarka v teorijah zarote

Zgledamo kot košarkarska reprezentanca. Prizadevno delavni ter na trenutke ustvarjalni in pragmatični smo bili, dokler se nismo kvalificirali - v EU in NATO. Igrali smo z malo igralci, nekatere smo spotoma izgubili, in odkar smo med velikimi, smo samo še utrujeni. Ni res, tudi delavni smo še, komaj kdo še gara kot mi. S tem nadomeščamo nikoli do konca domišljeno organizacijo ter ustvarjalnost in pragmatizem, ki sta šla po zlu: malo poskušamo s solističnimi akcijami, malo od daleč, predvsem pa delamo veliko preveč povsem tehničnih napak. Jezimo se, ker nam ne gre met, v resnici pa smo neučinkoviti zato, ker ne igramo racionalno. Zdi se nam, da nam le malo manjka, morda kanček sreče, kakšen tajkun manj in kakšen boljši minister več, v bistvu pa ne bi veliko spreminjali. Niti na levi niti na desni strani.


Bojim se, da smo na ta način dosegli vse, kar smo lahko.

To je bil komentar mojega nekdanjega novinarskega kolega z Delovih zlatih časov Vojka Flegarja na Razgledi.net, v katerem je nastop košarkarjev na EP na Poljskem apliciral na našo družbeno stvarnost. Čeprav športne igre niso njegova specialnost, pa se mi je zdel njegov rezime ustreznejši od komentarjev cveta slovenskih košarkarskih komentatorjev s Petrom Vilfanom na čelu. Ti so tako rekoč sozvočno pristali na Šešokovo teorijo zarote: da je bila mala Slovenija žrtev Fibinega scenarija, ki je favoriziral velike - Grke, Špance, Srbe ... V tej domnevni zaroti ni skoraj nobene logike; v usodnih tekmah za Slovenijo razmeroma redke sodniške napake pa je zlahka mogoče pripisati naključjem. Sodeč po odmevih je bila tudi naša športna javnost soglasna: sodniki so nas okradli. Seveda navijačem čustvenega odziva ni mogoče zameriti. Njihov zorni kot je v štartu napačen, predvideva namreč, da naj bi imeli sodniki globok socialni čut in veliko razumevanje za naše probleme, ki so se množili s tekme v tekmo. Sodnike vodita predvsem razum in težnja po pravičnosti, če v tem pogledu odpovedo, lahko zanesljivo računajo na Fibine sankcije. Evropska košarka (in nogomet tudi, ne pa na primer rokomet) je tako urejen sistem, da tako rekoč izključuje navodila o favoriziranju in celo avtosugestijo sodnikov.

Z menedžerji - in športni nikakor niso izjeme - je drugače, znano je, da oni na poti do ciljev ne izbirajo sredstev. In z enim izmed njih, Srbom Radetom Filipovićem, ter njegovim varovancem Goranom Dragičem je povezana druga teorija zarote, s katero so teden po prvenstvu špekulirali v medijih in na spletu. Ta je vsekakor bolj verjetna in ima razmeroma globoko logiko. Tudi jaz verjamem: s hitrim Dragičem bi Slovenija še drugič premagala Srbijo. Tudi Jure Zdovc, ki je tako sijajno vodil slovensko barko, me ni odvrnil od špekulacije, da je bila poškodba zaukazana.

P. S.: Prosim, ne sodite čudovitemu fantu Goranu, vi ne veste, česa vse so sposobni menedžerji: uničiti kariero.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela