Slovo na vrhuncu posebno zadovoljstvo

Ljubljana - Miroslav Cerar je slovenski rekorder po številu kolajn na največjih tekmovanjih, saj jih je na OI, SP in EP zbral kar trideset. Med njimi imata posebno mesto dve zlati olimpijski, ki ju je na konju z ročaji osvojil v Tokiu 1964 in štiri leta kasneje v Ciudad de Mexicu, na Japonskem pa je bil za nameček bronast tudi na drogu. Konj je bil sicer njegovo paradno orodje, a kolajne je osvajal prav na vseh šestih. Cerar je legenda svetovne gimnastike, član dvorane slavnih, dobitnik Bloudkove nagrade, nagrade Avnoja, najvišjega državnega priznanja v nekdanji Jugoslaviji, pred dobrim tednom dni ga je predsednik dr. Danilo Türk odlikoval z zlatim redom za zasluge. Danes praznuje 70. rojstni dan, ob katerem bo izšla knjiga Miroslav Cerar in njegov čas, v petek bo ob njegovem jubileju tudi slavnostna prireditev.

Gospod Cerar, vse najboljše. Kako se počutite ob jubileju?

Hvala. Zadnje dni je precej pestro, okoli rojstnega dne pa se vse vrti bolj po zaslugi drugih. Sam sem se temu nekaj časa upiral, a sem nazadnje popustil in privolil v slovesnost, ki bo zajela obdobje, v katerem sem nastopal, kar pomeni, da bodo svoje mesto dobili tudi drugi odlični telovadci tedanjega časa. Ob rojstnem dnevu se je in se bo zvrstilo kar nekaj pomembnih dogodkov, med katerimi bi izpostavil odlikovanje predsednika države dr. Danila Türka. Tega ne vidim zgolj kot priznanje mojim športnim uspehom, ampak tudi z vidika osebnosti, glede na to, da sem ob gimnastiki prišel tudi do poklica, si ustvaril družino. V veliko čast in ponos mi je, da se mi je Slovenija oddolžila s tako velikim priznanjem.

Še vedno ste zelo vitalni. Vas kdaj »zasrbi«, da bi za hip skočili na konja?

Ne, saj so me streznile težave in operacije kolkov. Intenzivna rekreacija odtlej odpade. Trezno presojam, da je čas za to minil, sem pa vesel, da se lahko še vedno brez težav gibam, grem v hribe itd.

Je konj še vedno vaše najljubše orodje?

V bistvu je postal prioriteta zaradi spleta okoliščin: ker je zahteval majhen prostor in dve, tri blazine, postavil sem ga lahko sam in za nameček še pod nizkim stropom. Vsa druga orodja je bilo treba postavljati, seveda s pomočjo drugih telovadcev. Rad sem telovadil tudi na drogu, bradlji, parterju, no na vseh orodjih in sem tudi na vseh v evropskem merilu dosegel zelo dobre rezultate. V svetovnem pa je bilo težje, ker so bili tu še japonski, pa ameriški telovadci.

Ti dnevi ob okrogli obletnici so kot nalašč za obujanje spominov. Česa se iz svoje kariere spominjate najraje?

Že leta se sicer nisem vračal v preteklost, zdaj pa me nenehno »izzivate«. Uspehi so bili res lepi, obdobje zelo plodno, ni bilo pehanja za materialnimi dobrinami. A niso bile samo tekme, ki so bile v javnosti bolj odmevne, napete. Vsa tekmovanja sem jemal resno, ne glede na njihovo raven med njimi nisem delal razlike, vedno sem se skušal potruditi po najboljših močeh. Danes si ne morete predstavljati, kako pomebni so bili meddržavni dvoboji, denimo Jugoslavija - NDR ali pa Jugoslavija - Italija. Zmaga je tu pomenila ogromno. Seveda pa so bila odmevnejša EP in SP ter OI, kjer je bilo breme precej večje, nastopati v soju vsega pompa pa res nekaj posebnega.

Eden vaših velikih dosežkov je tudi ta, da ste ubranili naslov olimpijskega prvaka. Verjetno je to rezultat, na katerega ste še posebej ponosni.

To je brez dvoma poseben dosežek. Vzpenjanje je prijetno in manj naporno kot branjenje naslovov. Ko si na vrhu, so pričakovanja velika in tudi poenostavljena, namreč da bi moral biti vedno prvi. A tekmovanja mi niso povzročala težav, bil pa sem tudi velik domoljub, ponosen sem bil, da sem lahko zastopal državo. Občutki, ko na največjem tekmovanju igra himna tvoje države in se dviga domača zastava, so prav posebni, težko jih je opisati, je pa to odlična nagrada za ves trud, ki si ga vložil v rezultat.

Celoten intervju si preberite v tiskani izdaji Dela.