Smučarji črtijo trenerja Šmitka

Ljubljana – Krizo slovenske moške alpske reprezentance je lepo zaokrožilo včerajšnje odprto pismo tekmovalcev, ki slabo sezono opravičujejo s slabim vzdušjem v reprezentanci, tega pa naj bi povzročil predvsem trener Janez Šmitek. Ni sicer povsem jasno, kakšen je namen tega pisma in zakaj bi bilo smiselno še naprej pogrevati sezono, ki bi jo bilo najbolje pozabiti, imelo pa bo zagotovo še bolj negativne posledice kot slabi rezultati sami.

»Ob koncu letošnjih tekmovanj smo se člani moške tehnične alpske ekipe za svetovni pokal odločili, da osvetlimo nekatera dogajanja v pretekli sezoni,« so zapisali pod besedilom podpisani Mitja Dragšič, Aleš Gorza, Jure Košir, Drago Grubelnik, Andrej Šporn, Bernard Vajdič in Mitja Valenčič. 

Med sezono naj bi nesporazumi še eskalirali, saj naj bi bilo Šmitku največje veselje, da je tekmovalce črnil v javnosti, do največjega konflikta pa naj bi prišlo ob oblikovanju slalomske ekipe za olimpijske igre v Torinu zaradi nejasnih kriterijev. Janezu Šmitku zamerijo tudi izjavo po vrnitvi z Japonske, češ da je v reprezentanci zapravil dve leti svojega življenja. Tekmovalci trdijo, da naj bi se z njimi že v času poletnih priprav strinjal tudi drugi trener Jani Hladnik, ki pa se pod pismo ni podpisal.

Hladnika nam včeraj ni uspelo priklicati na telefon, saj sprva ni vračal klicev, pozneje pa je aparat izklopil. Janeza Šmitka smo pustili pri miru, ker nam je med sezono že povsem jasno razložil svoje poglede na trenutno stanje slovenske moške smučarije, pa tudi zato, ker nam je zameril, da smo kot prvi opozorili na škandalozno obnašanje dveh tekmovalcev na poti iz Šigakogna proti Tokiu.

»Trikrat na dan, za zajtrk, kosilo in večerjo, smo sedeli za mizo in se gledali v oči, a me nihče ni ničesar vprašal,« nam je med sezono večkrat rekel trener Janez Šmitek in v tem stavku leži celo bistvo stvari. Nobeden od tekmovalcev namreč ni imel toliko »jajc«, da bi se konfrontiral s trenerjem in zahteval bolj spoštljiv odnos. Če bi jih kdo imel, potem bi zagotovo tudi povsem drugače tekmoval in problema pač ne bi bilo. Dejstvo je, da se kriza moške reprezentance ni začela z Janezom Šmitkom, temveč že prej z Urbanom Planinškom. Pomladi 2003 bi na zadnjem sestanku reprezentance v vili Triglav v Kranjski Gori skorajda prišlo do vsesplošnega pretepa, kar kaže, da tudi tedaj odnosi niso bili prav rožnati. Dejstvo je, da je vzajemno spoštovanje in zaupanje med športnikom in trenerjem temeljni kamen športnega uspeha.

Da tega kljub lanski zelo spodbudni sezoni, ko se je krivulja rezultatov po daljšem času spet obrnila navzgor (Šmitek je bil lani enako neposreden kot letos), v tej zimi ni bilo več, seveda ni bilo mogoče spregledati. In bilo bi najbolj pametno, ko bi že tu pritisnili piko za konec debate, še zlasti, ker je Janez Šmitek že pred časom napovedal, da ne bo več delal neposredno s prvo ekipo. Toda očitno smo prišli že tako daleč, da si tekmovalci ne pustijo več povsem neposredno povedati, da so slabi.

»Nekateri mi očitajo, da preveč pritiskam na tekmovalce. Takim svetujem, naj se postavijo na vrh slaloma v Kitzbühlu in pogledajo navzdol na 50.000-glavo množico. Komur je malo trenerjeve kritike preveč, ta tudi tekmovalnemu pritisku ne bo dorasel,« odgovarja na tovrstne kritike Janez Šmitek. Temu je težko oporekati. Kdorkoli ga bo nasledil za krmilom moške reprezentance, mu ne bo lahko.

Več preberite v tiskani izdaji Dela.