Smučarski modrec

Vitranc je modrec, pravičnik in sodnik, ki z dobrih tisoč šeststo metrov bedi nad Kranjsko Goro, Savo Dolinko, Planico, Ratečami, Tromejo ... »Tu gori domujem in sodim pravde in nepravde,« je nekoč podučil Kekca. Ampak tudi ta sivobradi asket, ki je pravzaprav poosebljeno poštenje, se v svoji votlini enkrat na leto zlekne v fotelj in uživa. Pa ne samo zato, ker so največji slovenski smučarski praznik poimenovali po njem. Slovensko navdušenje nad smučanjem mu na obraz nariše nasmeh. Šport je ena izmed tistih dejavnosti, ki ne potrebuje njegove (raz)sodbe. Tam med rdečimi in modrimi vratci je vedno vse jasno. Goljufivci ne pridejo zraven. Točno se ve, kdo so junaki in kdo bedaki. Ti mojstri, ki s tako lahkoto premagujejo strmino in prehitevajo stotinke, bi se po navihanosti lahko kosali celo s Kekcem.

Štirikrat je bil stric Vitranc še posebej dobre volje. Takrat ko so slavili naši asi, je bila Kranjska Gora prestolnica Jugoslavije, Ljubljana in Beograd sta se zdela kot vasi. Bojan je bil večji car kot Tito v najboljših letih. Čeprav smo vsaj uradno vsi morali biti rdeči, smo prav na tistem pobočju odkrili, da sta smučanje in RC Elan naša resnična skupna imenovalca. Petdeset tisoč duš v živo, da je od Jesenic pa vse do italijanske meje nastal tako rekoč neodmašljiv prometni zamašek. Vsi ostali, kolikor jih je bilo še treba prešteti do dveh milijonov, so simultano zadrževali dih pred televizijskimi zasloni in radijskimi sprejemniki. Marko Rožman in Franci Pavšer sta vodila sobotno-nedeljske maše. Jože Pepi Dekleva je v ponedeljek v Delu pisal slavospeve, ode in le redko kakšno žalostinko.

Ko se je Bojan Križaj pojavil v štartni hišici in kot v kakšnem religioznem ritualu migal s prsti na ročajih palic, se je ustavil čas. Kot bi bila vsa država v skupinskem transu. Tistega, kar je sledilo, ko se je 20. marca 1982 na semaforju izpisalo: 1. Križaj, 2. Stenmark, 3. Gruber, se ne da opisati z besedami. To je bil vsenacionalni orgazem. Še bolj noro je bilo 20. decembra 1986: 1. Križaj, 2. Petrovič, 3. Stenmark. Bili smo srečni, potešeni in pomirjeni. Bilo nam je vseeno, če Božiček ne bo nič prinesel. Vseeno nam je bilo za dedka Mraza. Siva kučma, bela brada je odmevalo nekje v daljavi. Glavno, da smo imeli Bojana in Roka. Ja, celo veliki Ingemar, zaradi elank na pol naše gore list, je na Gorenjskem nekajkrat moral priznati, da ni prva violina.

Čisti užitek je bil tik pred božičem 1985. Rok Petrovič je bil v sezoni 1985-86 razred zase. V Sestrieru je začel serijo petih zmag, s katero si je, ker je takrat v tekmovanju za svetovni pokal v posameznih disciplinah štelo le pet najboljših rezultatov, zagotovil maksimalnih sto petindvajset točk in seveda tudi slalomski kristalni globus. V Kranjsko je prišel po zmago. Ko je s štarta zrl v globino, je iz njegovih oči žarela samoumevna odločnost. Takrat ko smučanje še ni poznalo izraza carving, je proti dolini brzel kot po tirih. V obeh vožnjah so tekli za njim, pa jim ni uspelo. Jonas Nilsson in Thomas Stangassinger sta s kolikor toliko sprejemljive razdalje videla njegov hrbet, vsi ostali so le slutili brezhibno silhueto, ki je izginjala v daljavi.

Do leta 1999 smo sicer še vedno radi hodili na Gorenjsko, ampak smo malo zaspali na lovorikah in spoznali, da suša ni samo poleti. Potem se je zbudil Koširjev Jure. Če kdo, potem on do najmanjšega kuclja pozna podkorensko strmino. Verjetno se je večtisočkrat peljal po cesti od domače Mojstrane proti Ratečam. Celo bogovi so že kmalu nehali šteti, kolikokrat so ga tisti »štofelci« potegnili na vrh strmine, ki je pravzaprav njegova dnevna soba. 6. januarja je bil Jure kralj kraljev. Na Gašperja, Miho in Boltežarja, sveto trojico, nihče še pomislil ni. Jure je bil edini na prestolu. Thomas Stangassinger in Benjamin Raich, ki je prav takrat doživel svoj ognjeni krst na stopničkah za zmagovalce, sta bila le zvesta podanika. Še posebej ker sta čutila, da se jima tudi dva tedna kasneje v Kitzbühlu ne piše nič dobrega. Košir je najprej osrečil rojake in prijatelje, nato pa Avstrijce ponižal v njihovem svetišču. »Izmed treh zmag, ki sem jih dosegel v svetovnem pokalu, je tista iz Kranjske Gore daleč na prvem mestu. Vedno sem si želel zmagati doma, pred očmi sorodnikov, prijateljev, znancev in domačih navijačev. To je bil res božanski občutek. Res je, da sem v Kitzbühlu premagal Avstrijce, kar je svojevrsten smučarski izziv, in da sem v Madonni di Campiglio porazil samega Alberta Tomba, ampak tisto v Kranjski Gori je bilo nekaj posebnega,« razlaga eden izmed slovenskih asov.

Kranjskogorska proga, ne glede na to, ali so na njej postavljena slalomska ali veleslalomska vratca, velja za eno izmed najzahtevnejših v svetovnem pokalu. »Upal bi si trditi, da je predvsem veleslalom izjemno težaven. Pa tudi slalom je zagotovo med petimi najtežjimi, v isti skupini kot Wengen, Kitzbühel in v zadnjem času Adelboden. V letih, ko je bil pokal Vitranc na sporedu decembra, je bila proga izredno trda, poleg tega pa tako rekoč ves čas v senci,« še dodaja Košir. Kljub temu da je mednarodna smučarska zveza FIS organizatorjem zaradi zastarele infrastrukture že nekajkrat grozila, da jim bo odvzela tekmo, Kranjska Gora velja za tradicionalno postajo karavane svetovnega pokala. Odkar so v Podkorenu postavili novo sedežnico, ta status ni ogrožen. V zadnjih letih je kljub pomladanskemu terminu milostna tudi narava. Upoštevajoč dejstvo, da je cilj proge na samo 836 metrih nadmorske višine, je snežna oddeja, ki jo marljivi delavci na progi čuvajo dan in noč, dovolj debela, tudi ko že diši po pomladi.

Sicer pa pokal Vitranc organizirajo že vse od leta 1961. Leta 1983 so se s stare FIS-proge, ki je bila med smučarskimi ljubitelji znana pod vzdevkom »S«, preselili na podkorenski poligon. Tistega leta so se za pokal Vitranc prvič in za zdaj tudi zadnjič pomerila tudi dekleta. Nekajkrat so na Gorenjsko preselili tudi mariborsko Zlato lisico. Med drugim pa je bila podkorenska premiera tudi prva tekma v zgodovini svetovnega pokala, ki so jo izvedli na umetnem snegu.

Ta konec tedna se bodo najboljši smučarski asi v Kranjski Gori zbrali že oseminštiridesetič. Bojanov, Rokov in Juretov sicer nimamo več, zato se bodo ob številkah 1, 2 in 3 najverjetneje pogovarjali v drugih jezikih. Ampak tudi fante, ki nosijo tuje zastave, je fino gledati. Ne nazadnje tudi zaradi Kekčeve pesmi: »Dobra volja je najbolja. To si piši za uho. Smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel.« Pa tudi zaradi eksplozije zabave, ki trešči vedno znova ... Vitranc - modrec in pokal - vljudno vabita.