Tiskane izdaje
V glavnih vlogah nastopajo mišičnjaki, kamikaze na smučkah, artisti, ki so smučarsko umetnost izpilili do zadnje podrobnosti. Njihov ples je različica rodea s primesmi smučarskih skokov. Še najbolj neustrašni mačo se tam na vrhu Streifa zamisli nad svojo usodo. Zgodi se celo, da se podela v hlače. Pa naj še kdo reče, da smuk ni najbolj moški šport. V štartni hišici pri minus desetih stopinjah v samih spodnjih gatah, v tistem tankem kombinezonu, ki oprijema mišice, se počuti, kot bi bil gol, zre v brezno in mu je vroče, saj švica od adrenalina. Požene se v globino, ki se zdi kot pekel. V daljavi sliši rajsko petje, ampak do cilja, ki leži osemsto šestdeset metrov nižje, je neskončno dolgih 3312 metrov.
Že kmalu po štartu pospeši proti stotim kilometrom na uro. Če se noče ujeti v mišolovko, mora skočiti osemdeset metrov daleč. To je eden izmed najbolj vratolomnih skokov v alpskem smučanju. Sledi serija zavojev, ki ji rečejo vrtiljak. Pa tehnično zahtevni Steilhang, strmina, po kateri je vhod v položnejši del, kjer pridejo na dan drsalne sposobnosti tekmovalcev in koktajlske vrline serviserjev. Potem skok pri planini čez slap. Mimo gorske koče, pa prečenje čistega ledu in ciljna strmina, kjer noge peklensko pečejo, ko števec zbezlja vse do 140 kilometrov na uro. Povprečni naklon proge je dobrih petnajst stopinj, najbolj strmi del pa se nagiba pod kotom štiridesetih stopinj, kar je več kot petinosemdesetodstotni klanec. Rekord proge je leta 1997 postavil Avstrijec Fritz Strobl, ki jo je premagal v času minute, enainpetdesetih sekund in oseminpetdesetih stotink oziroma s povprečno hitrostjo 106,9 kilometra na uro.
Zgodovina tega prestižnega tekmovanja se začenja v začetku tridesetih let, ko so organizirali prvo mednarodno dirko. Leta 1967 je kitzbühelski smuk prvič štel za svetovni pokal, ki je bil na pobudo Sergea Langa ustanovljen leto dni prej. Takrat si je prvo zmago priboril legendarni Francoz Jean Claude Killy. Avstrijec Franz Klammer je bil edini, ki je na Streifu slavil štirikrat (1975-77, 1984). Le redki asi so zmagali po trikrat. Med njimi so Avstrijec Karl Schrantz, Švicarja Pirmin Zurbirggen in Franz Heinzer ter Francoz Luc Alphand. Dvakrat so slavo poželi Švicarja Roland Collombin in Didier Cuche, Avstrijci Peter Wirnsberger, Stephan Eberharter in Fritz Strobl, Kanadčan Steve Podborski in Norvežan Lasse Kjus. Hermann Maier je na smuku slavil le enkrat. Uspešnejši je bil na superveleslalomu, ki je v zadnjih letih stalnica tridnevnega smučarskega praznika.
Smuk je kitzbühelska alfa in omega. Organizatorji so za izvedbo dirke pripravljeni narediti tako rekoč vse. Če je treba, se spopadejo tudi z naravo. To se je na primer zgodilo predlani, ko so zaradi toplega vremena sneg s helikopterji in tovornjaki vozili z višjeležečih območij. Vendar jim na koncu kljub vsem naporom ni uspelo izvesti tekme.
Na Streiffu postane jasno, zakaj smuk velja za kraljevsko alpsko disciplino. Smukači so tam patriciji, slalomisti pa nekakšni smučarski plebejci. Spomnite se Ingemarja Stenmarka, s kakšnim strahospoštovanjem se je v osemdesetih letih v boju za veliki kristalni globus in kombinacijske točke lotil te strmine. Na smuk prežo ni niti pomislil, njegovo prosto vijuganje je bilo daleč od idealne linije. Bojan Križaj je bil na isti dirki nekoliko bolj junaški, ampak ga je na sredi proge katapultiralo v zrak in zabilo na tla. Slalom ima v Kitzu resnici na ljubo bolj funkcijo spremljevalnega dogodka. Pogosto se namreč dogaja, da slalomska proga ni pripravljena na ravni svetovnega pokala. Petkov superveleslalom pa je bolj za ogrevanje.
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Kult.
