Sodniške igre po rokometno

Ni sreče za slovenski članski moški rokomet, odkar je Zoran Janković šport zamenjal za politiko. Župana Ljubljane zdaj mnogi kritizirajo, ker svoje akcije izvaja s takšno odločnostjo, da se večja ali manjša kolateralna škoda zdi že samoumevna. Na primer v obliki nejevolje intelektualne elite, ko jim na Prešernov trg pripelje Danijelo in Severino, ali pa nerganja množice meščanov, katerim zaradi številnih gradbišč otežuje dnevne sprehode oziroma onemogoča nevrotične vožnje z avtomobilom po prestolnici. Toda prav takšen tip »buldožerja« kot ga Janković uteleša v prispodobah nekaterih Ljubljančanov, bi ta čas potrebovali na nekdaj njegovi rokometni sceni, kjer se Združenje klubov 1. lige in Združenje rokometnih sodnikov Slovenije (ZDRSS) ob nemočnem opazovanju predstavnikov Rokometne zveze Slovenije (RZS) igrata z ugledom in pod vprašaj postavljata celo regularnost elitnega prvenstva.

V klubih se trudijo popravljati slabe izkušnje iz preteklosti in med drugim iz tujine pripeljejo preverjene domače ase v podobi Zormana, Pajoviča, Vugrinca, Backoviča in še koga, z zmanjšanimi proračuni poskušajo ostati konkurenčni v skladu s tradicijo in zdravimi športnimi ambicijami, potem pa so kar na lepem glavne zvezde rokometne parade sodniki ... In to zaradi banalne zadeve - to je vendarle treba podčrtati, saj gre za tekmovanje profesionalcev, kjer honorarje prejmejo tudi sodniki - kot je določanje sodniških parov za tekme v posameznem kolu. Sodniki vztrajajo pri delegiranju, klubi pa zagovarjajo žreb. Seveda je ta trenutek ni avtoritete, ki bi v tej bitki principov vsem skupaj zabrusila: »Imeli bomo delegiran žreb. In pika!« Kako naj to stori, denimo, aktualni prvi mož RZS Franjo Bobinac, ki zaenkrat ne prepriča niti svojih delavcev v Gorenju?

Zato veseli vsaj dogovor med Združenjem klubov 2. lige in ZDRSS, ki sta ustanovili komisijo, v kateri je ob njunih še predstavnik RZS. Scenarij je logičen glede na poglede z nasprotnih bregov: ZDRSS določi seznam sodniških parov za posamezno kolo, komisija pa jih izžreba za posamezne tekme. Salomonska rešitev, bi lahko dodali, do katere pa možje, ki baje v prvi vrsti delujejo v interesu rokometa, očitno ne zmorejo niti s pomočjo cenjenih novinarskih kolegov, ki so to že dobrohotno javno predlagali. Čeprav bi se nedvomno raje ukvarjali z zgodbami, ki bi na tekme prve lige privabile več kot 500 gledalcev.

Vsakemu površnemu poznavalcu rokometa je jasno, da lahko sodnika na terenu zaradi specifičnosti pravil in narave igre dokaj neopazno oškodujeta ali favorizirata posamezno moštvo. Zakaj bi tej možnosti dodali še sodniške igre zunaj dvoran?

Iz torkove tiskane izdaje.