Tiskane izdaje
Las Palmas – Dejan Bodiroga je med imenitno igralsko kariero dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka (v letih 1998 in 2002), trikrat je bil prvi na EP in leta 1996 srebrn na OI. Minuli teden je v vlogi podpredsednika srbske zveze živčno spremljal nastope svoj rojakov, saj niso ravno blesteli. Za njegove naslednike je kolajna zelo daleč na obzorju.
Zaradi svojih košarkarskih korenin, ki jih je deloma zasadil tudi v Španiji, saj je dve sezoni nosil dres Reala, tri leta pa igral za Barcelono, je Bodiroga med SP hvaležna tarča sedme sile. Najpogosteje mora odgovoriti na vprašanje, ali pri 41 letih pogreša slavne dneve. »Niti malo. Poslovil sem se srečen, saj sem dosegel vse, o čemer sem sanjal. In še več. Odigral sem nešteto velikih tekem v glavni vlogi,« pravi nekdanji as, ki je osvojil tudi tri naslove prvaka evrolige, dva s Panathinaikosom in enega z Barcelono. Kako skozi šampionske oči vidi današnjo košarko?
»Vse bolj je podobna atletiki. Pozablja se na tehniko, zato je zelo malo košarkarjev, ki lahko prevladujejo z znanjem. Le malo jih lahko doseže 20 točk, saj jih trenerji zamenjajo, ko pridejo do desetih. Uživam, ko gledam Miloša Teodosića ali Sergia Rodrigueza, saj brez talenta in tehnike ni košarke. Nihče še ni kupil vstopnice, ker bi ga zanimalo, ali se bo trener odločil za posamično obrambo ali consko postavitev 2:3. Pokojni profesor Aca Nikolić je dejal, da lahko igralec naredi trenerja velikega, trener pa lahko le pomaga igralcu, da bi postal velik. V današnji igri prevladujeta moč in taktika,« meni Bodiroga, ki se je od mladih nog učil od slovitih imen.
V sorodniku legendarnega Dražena Petrovića (njegov ded in Bodirogova babica sta bila brat in sestra) je prvi videl velik potencial Krešimir Čosić in ga leta 1989 pripeljal iz Zrenjanina v Zadar. Ob začetku vojne na Hrvaškem pa se je preselil k tržaškemu Stefanelu, pri katerem ga je vodil Bogdan Tanjević. Že pri 19 letih ga je športni dnevnik Gazzetta dello Sport uvrstil na 15. mesto lestvice najboljših evropskih košarkarjev – delil si ga je z Juretom Zdovcem –, odtlej pa je šla njegova pot le še navzgor. Zato ima poseben pogled na sedanjost srbske košarke.
»Spet imamo mlado in nadarjeno reprezentanco. Po srebru na EP 2009 se je nit prekinila, a želimo premostiti vrzel. Začeli smo nov projekt s karizmatičnim selektorjem Aleksandrom Đorđevićem, konkreten cilj pa je EP 2015. Letos bi bili zadovoljni s četrtfinalom,« pravi Bodiroga, ki le s težavo najde razloge, zakaj Srbija ni več tako uspešna: »Moj rod je prevladoval na vseh ravneh, naslednji pa so močneje občutili posledice vojne in razpada nekdanje skupne države. Dodati moramo druge težave. Mladi odhajajo v tujino pri 14, 15 letih zaradi ekonomskih in drugih razlogov, mi pa jih zaradi nejasnih pravil ne moremo zadržati. Zato se trudimo, da bi oživili reprezentančni kult, da bi za Srbijo igrali s takšnim ponosom, kot smo mi.«
Bodirogo, Đorđevića, Predraga Danilovića & Co. so na evropskem vrhu nasledili Španci. Ali lahko primerja veliki reprezentanci? »Časi so drugačni. Španija žanje sadove generacije, ki je odraščala skupaj. Pau Gasol, Juan Carlos Navarro, Felipe Reyes in Jose Calderon so se podali na pot, pozneje so se jim pridružili Rodriguez, Rudy Fernandez in Marc Gasol. Našli so izjemne talente na vseh igralnih mestih in se vpisali v zgodovino evropske košarke. Pomagali so zmanjšati razlike med Evropo in ZDA,« pravi Dejan Bodiroga, bržkone najboljši evropski košarkar, ki se ni nikoli preizkusil pod ameriškimi obroči. Je kdaj obžaloval odločitev?
»Ne. Kaj bi ostalo od lige NBA, če bi ji vzeli brata Gasol, Nowitzkega, Parkerja, Ginobilija ... Do začetka končnice so tekme domala negledljive. Vseeno je, ali moštvo zmaga ali ne. Izgubiš 65 tekem od 82 in si zdolgočaseno rečeš, no, pa je minila še ena sezona. V Evropi se moraš dokazovati vsak dan. Nam so govorili, da nisi velik košarkar, če nisi bil prvi v evroligi. Za vsak primer sem jo osvojil trikrat, da mi ne bi česa očitali,« ocenjuje Dejan Bodiroga.
