Najhujša nevarnost bodo trojke Garcie

Barcelona – Kljub porazu s Turčijo košarkarji Dominikanske republike proslavljajo. Pred 36 leti so v Manili, kjer je Peter Vilfan osvojil zlato kolajno z Jugoslavijo, izgubili vse tri tekme, v drugem nastopu na SP so se prebili v osmino finala. Danes ob 20. uri bo njihova tekmica Slovenija, zmagovalca pa bo v torek čakal boljši z dvoboja ZDA – Mehika.

V izogib novemu nevarnemu podcenjevanju kaže najprej razčistiti nekaj pojmov o košarkarski nepismenosti Dominikancev. Res je, leta 1978 nihče od letošnjih izbrancev selektorja Orlanda Antigue še ni ugledal luči sveta, od tedaj pa so – v senci rojakov bejzbolistov – dolgo čakali na viden uspeh. Prišel je leta 2011 z osvojitvijo tretjega mesta na vseameriškem prvenstvu, na katerem so na krilih Atlantinega centra Ala Horforda premagali tudi Brazilijo in Portoriko ter si zagotovili nastop v dodatnih olimpijskih kvalifikacijah. A Londona niso videli: izločili so Makedonijo, na zadnji stopnički je bila boljša Litva.

Lani so bili na prvenstvu Amerike četrti in pripotovali v Bilbao ne le brez poškodovanega Horforda, temveč tudi brez Charlieja Villanueve (Detroit) in Francisca Garcie (Houston), vendar so ugnali Novo Zelandijo in Finsko. V njihovih vrstah je namreč blestel Francisco Garcia. Houstonovo krilo (32 let, 201 cm) je s povprečjem 20,3 točke peti najboljši strelec SP. Za dve točki meče 56-odstotno, trojke pa kar 17:26 ali 65-odstotno. Najbolj je koš napolnil Novozelandcem (29 točk, za tri 5:7), Turčiji (za tri 4:6) in Ukrajini (4:8) je natresel po 18 točk, Fincem 17 (4:5), proti ZDA ni igral in je raje prihranil moči. Tudi za Slovenijo.

»To je moje zadnje reprezentančno tekmovanje, saj bi se rad posvetil družini. Zato sem se zelo dobro pripravil in dobili smo poplačilo. Vendar še nismo rekli zadnje besede,« pravi Garcia, ki je bil uspešen že na ameriški univerzi Louisville. Tam ga je vodil znani trener Rick Pitino, ki je v letih 2011 in 2012 sedel tudi na klopi Dominikanske republike, nato pa prepustil mesto svojemu pomočniku Antigui, nekoč zvezdniku skupine Harlem Globetrotters. Tudi večina drugih Dominikancev se je košarke učila v ZDA in izpilila značilen atletski slog igre, ki ga zdaj v dobršnem delu dopolnjuje v drugih državah. Organizator igre Edgar Sosa igra za italijanski Sassari, visoki branilec James Feldeine za Cantu, krilo Eulis Baez za Gran Canario, krilo Jack Martinez v Venezueli, dirigent Ronald Ramon v Braziliji ...

Dominikanska republika (z izjemo Garcie) resda težko dosega koše. S povprečjem 69,5 je komaj 18. na SP, a se dobro brani in če odštejemo tekmo z ZDA, prejema 70 točk na večer. Njeno glavno orožje pa je enako najšibkejši slovenski točki – skok. Po lovljenju odbitih žog predvsem po zaslugi 211 cm visokega Eloya Vargasa (povp. 7), Baeza (6,2) in Martineza (6) zaostaja le za Američani, naše košarkarje pa v povprečju prekaša za 10 skokov, čeprav so bili njeni tekmeci v skupini C vse prej kot slabi. Toda hkrati je druga po številu izgubljenih žog (povp. 18,4), pri katerih zaostaja le za Iranom, kar bi utegnila biti slovenska prednost v dvorani Sant Jordi. Toda mar nismo pred dvema dnevoma (zaman) govorili, kako bi lahko izkoristili, da Litva nima kakovostnega organizatorja?