Tiskane izdaje
Rio de Janeiro – Pregled življenjepisov selektorjev reprezentanc, ki so se prebile v osmino finala, razkriva, da slovita trenerska imena na klopeh nikomur ne jamčijo uspeha. Tudi v polfinalnih tekmah sta Joachim Löw in Alejandro Sabella prelisičila strokovnjaka z najvišjim pedigrejem Felipeja Scolarija in Louisa van Gaala.
Natančno polovica od 32 udeleženk mundiala je vodenje reprezentanc zaupala tujim selektorjem, med največje izvoznice nogometne stroke pa sodita Nemčija s štirimi legionarji (gre za Kamerun, Švico, ZDA in Hrvaško, če Nemcem pripišemo v Berlinu rojenega in tam dolgo živečega Nika Kovača) ter Kolumbija s tremi (Ekvador, Honduras, Kostarika), pri čemer je ironično, da je kolumbijsko reprezentanco vodil Argentinec Jose Pekerman (64). Če se ozremo le na najboljše, na primer med zasedbe, ki so se prebile v osmino finala, je reprezentanc s tujimi selektorji sedem oziroma 44 odstotkov. V polfinalu, denimo, pa takšnih reprezentanc ni bilo več.
V nogometu resda vlada prost pretok kapitala in dela, zato je pomembnejše znanje, ne narodnost trenerjev oziroma selektorjev. Podrobna analiza tega merila pa razkriva zanimive rezultate: da namreč formalno znanje in status uglednega strokovnjaka selektorjem ne prinašata nujno uspeha. Med reprezentance, ki so na tem mundialu najbolj pogorele, četudi so na njihovih klopeh sedela najbolj cenjena imena, gotovo sodijo Španija, ki bo v nedeljo izvedela za svojega naslednika na svetovnem nogometnem vrhu, Rusija, ki se s Fabiem Capellom (69) ni prebila niti iz razmeroma nezahtevne skupine H, in Italija, ki ji s Cesarejem Prandellijem (56) ni šlo v družbi Kostarike in Urugvaja. Neuspešni sta bili denimo tudi BiH in Portugalska, ki ju ne vodita trofejna selektorja, mnoge pa je razočarala tudi Hrvaška, ki je računala na novinca med trenerji Nika Kovača (42).
»Takoj ko so ga angažirali, sem ga opozoril, da mora imeti v štabu tudi izkušene nogometne ljudi. Cel Kovačev štab je premlad, gre za 'kimavce', ki mu ne oponirajo, to pa običajno ni dobro. Diploma in knjige niso dovolj, v štabu moraš imeti tudi rutinerje. Le poglejte, koga imajo v štabih najboljši trenerji,« je denimo ocenil razlog za slovo Hrvaške dolgoletni trener in selektor Otto Barić, ki je – mimogrede – v dodatnih kvalifikacijah za euro 2004 za Bežigradom s težavo izločil Slovenijo.
Da so lahko uspešni tudi selektorji, ki so v javnosti bolj ali manj neznani – Kovač seveda ne sodi v to kategorijo, primanjkuje mu le trenerskih izkušenj –, so potrdila najmanj trije primeri. Mehiški selektor Miguel Herrera (46) je dobil priložnost le po naključju, zdaj mu bodo ponudili dolgoročno pogodbo, s Kostariko pa je opozoril nase tudi Jorge Luis Pinto (61), ki je doslej osvajal naslove državnega prvaka v Peruju, Venezueli in Kostariki. Morda najboljši nogomet med vsemi v Braziliji 2014 je predstavil Čile, ki mu je s klopi poveljeval argentinski trener Jorge Sampaoli (54), doslej znan le kot uspešen trener kluba Universidad de Chile, s katerim je osvojil tri zaporedne naslove državnega prvaka in opozoril nase v južnoameriški ligi prvakov (pokal Libertadores). Pred petnajstimi leti smo imeli podoben primer s trenerskim »novincem« tudi v Sloveniji, ko so zaupali reprezentanco pozneje uspešnemu selektorju Srečku Katancu, ki pa je nabral bogate izkušnje v najmočnejših evropskih klubih.
Če bi se osredotočili na polfinaliste mundiala, bi opazili, da je šlo dejansko za dvoboj izjemno trofejnih trenerjev z manj trofejnima. Joachim Löw (54) resda sodi med ugledna trenerska imena, ne nazadnje je bil dolgoletni pomočnik Jürgna Klinsmanna, zdaj pa že dolgih osem let vodi Nemčijo. Toda Luiz Felipe Scolari (65) je tudi zanj pravi trenerski metuzalem, ki je bil uspešnejši tako v klubih kot reprezentanci. Še večja razlika vlada v vitrinah Louisa van Gaala (61) in Alejandra Sabelle (59), toda tudi ta dvoboj je pripadel manj izkušenemu. Sabella je – na papirju – celo edino manj ugledno ime med vsemi polfinalisti. Potem ko je bil približno 20 let pomočnik Daniela Passarelle, ga je šele uspešno obdobje na klopi Estudiantesa izstrelilo na položaj selektorja Argentine. Po spodrsljajih z Diegom Maradono in Sergiem Batisto je postal Sabella leta 2011 četrti argentinski selektor v pičlih štirih letih. Argentinski novinarski kolegi mu pripisujejo največ zaslug za reprezentančni preporod Lionela Messija.
