Klose − »stari človek«, a nepogrešljivi del »elfa« (VIDEO)

Belo Horizonte – Ne le da se je nemška reprezentanca sinoči uvrstila v finale svetovnega prvenstva, v taboru izbrancev selektorja Joachima Löwa so bili navdušeni tudi nad dosežkom Miroslava Kloseja. Z novim golom je zapisal rekordni dosežek na svetovnih prvenstvih in je s skupno s 16 zadetki zdaj sam na vrhu večne lestvice strelcev – za seboj je pustil še Ronalda.

Ko je v najstniških letih brcal žogo pri lokalnem moštvu v malce večji vasici sredi Porenja-Pfalškega blizu nemške meje s Francijo, je lahko le sanjal o tem, da bo nekoč začrtal nov mejnik v zgodovini najboljših strelcev svetovnih prvenstev v nogometu.

Pri osemnajstih je bival v internatu, šolske obveznosti opravljal z manjšim veseljem, kot je zabijal gole, razgrinjal je svoje športne gene družine iz Opol v poljskem delu Šlezije. Oče Josef se je zapisal nogometu, igral je na domačem prvenstvu ter nato tudi v francoski ligi pri Auxerru, mati Barbara je bila članica poljske rokometne reprezentance. Predšolska leta je tako Miro preživel v Franciji, kamor je družina šla za očetom nogometašem, nato pa so se preselili v nemški svet. Pravičen, a zahteven.

In prav takšna je bila v nadaljevanju tudi športna pot danes najboljšega strelca svetovnih prvenstev. Že če bi se ozrli zgolj k sedanjemu »elfu«, bi na seznamu našli tehnično in taktično bolj nadarjene nogometaše, že zgolj v napadu mlajša Lukas Podolski in Andree Schürrle po eksplozivnosti in hitrosti prekašata 36-letnega soigralca, najstarejšega pri reprezentanci. Toda priljubljeni selektor Jogi Löw si brez njega ne more predstavljati napada na odmevni dosežek, še zlasti četrti naslov svetovnih prvakov, o katerem sanja vsa Nemčija. Klosejeva odločnost in občutek za prostor ohranjata izjemno vrednost za moštvo, kar je dokazal, ko je favorizirana vrsta visela na nitki proti Gani, a nato je vstopil neuničljivi »stari človek«, kot napadalca pogosto imenujejo v nemških časnikih, in v pičlih dveh minutah opozoril nase z izjemno potezo v gneči pred vrati za nemško izenačenje.

Tako je zabil 15. gol v svojem 20. nastopu na skupno štirih svetovnih prvenstvih. Zgodbo je odprl pred ducatom let v Aziji, ko je s tremi goli prispeval lep delež k uvodni zmagi »elfa« proti povsem potolčeni Saudski Arabiji. Sledila pa je za nemško reprezentanco vedno zahtevna tekma št. 2: rešil jo je, prav tako kot zdaj proti Gani, in Ircem zabil edini gol svojega moštva na tekmi za končnih 1:1. Učinkovitost v uvodnem krogu prvenstva je zaokrožil še z zadetkom proti Kamerunu.

Kajpak niti štiri leta pozneje »poletna pravljica«, kot je Nemčija vzneseno opevala nepozabno domače SP 2006, ni minila brez golov junaka poljskih korenin. Takrat ni bil več le mladenič iz vrst Kaiserslauterna, pri Werderju iz Bremna je že vidneje opozoril nase tudi na klubski ravni, na premieri šampionata v Münchnu žogo dvakrat poslal v mrežo Kostarike, nato z dvojčkom »pozdravil« še Ekvador in za konec v četrtfinalu rešil soigralce za 1:1 proti Argentini, ki so jo pozneje Klinsmannovi izbranci ugnali po enajstmetrovkah. Z njo, takrat že ob dirigentski palici Jogija Löwa, so se pomerili v četrtfinalnem dvoboju tudi štiri leta pozneje in v predstavi, ki ji gre pripisati oceno do včeraj najboljše nemške reprezentančne v zadnjem desetletju, premagali Messija in druščino s 4:1 – Klose je zadel dvakrat. Pri tem je v Južni Afriki premagal še angleškega in avstralskega vratarja, zdaj v Braziliji pisano zgodbo nadaljeval na omenjeni tekmi proti Gani ter sinočnji z Brazilijo, Nemčija pa se mu je globoko priklonila že pred prihodom na SP, saj je s takrat 69. golom za izbrano vrsto na domači lestvici prehitel izjemnega Gerda Müllerja, dolga štiri desetletja kralja vseh nemških strelcev.

Zdaj je pri 71 golih v 136 tekmah, a zgodbe še ni konec. Sedanji mejnik bi nogometaš, ki ga je vselej oblikoval delovni in predvsem pošten odnos do športa, lahko zvišal. Pred »elfom« je namreč finale.