Tiskane izdaje
Osem let je naokrog, kar je Nemčija doživljala svojo »poletno pravljico«, kot so takrat vzneseno v največji srednjeevropski deželi imenovali svetovno prvenstvo v nogometu. K izjemnemu ozračju je ogromno prispeval delež Jürgna Klismanna, domačega selektorja. Zavedal se je pomanjkljivosti moštva, a je s pozitivnim pristopom preskakoval ovire. In podobno zdaj doživlja pri izbrani vrsti ZDA.
Kajpak ne gre primerjati nemške reprezentančne zgodbe z ameriško. Prva se ponaša s tremi naslovi najboljše na svetu, tudi s Klinsmannom v zelo vidni vlogi, druga komaj prebija bariero prepoznavnosti v okolju, kjer so se okrog nogometnega usnja vznemirjali zgolj priseljenci iz Mehike, južnoameriških dežel, Italije, Irske, Anglije, tudi Nemčije. Med njimi pa je tako tudi Klinsmann. Čez natanko en mesec, 30. julija, bo praznoval 50. rojstni dan, marsikaj je že doživel na svoji življenjski poti. Začel jo je v okolici Stuttgarta, oče, v lokalnem okolju priljubljeni pek, si takrat seveda še ni mogel misliti, da bo svetlolasi Jürgen izjemno brcal žogo, namesto da bi nadaljeval družinsko poslanstvo peke okusnih nemških prest, rogljičkov in žemljic.
Kot nogometaš je zbiral številne uspehe, se z reprezentančnim »elfom« veselil lovorike na svetovnem prvenstvu v nepozabni Italiji '90, šest let pozneje na starem Wembleyju v Londonu dvignil za Nemčijo pokal najboljše v Evropi, sploh na Otoku je še kod napadalec Tottenhama užival izjemen ugled. S svojo odprtostjo, spoštovanjem okolja in jezika je prav hitro omrežil tudi Američane. No, pred skoraj dvema desetletjema soprogo Debbie, v zadnjem času pa še iz tedna v teden številnejše nogometne zanesenjake.
Klinsmann ni obljubljal puhlic, temveč se je lotil temeljitega dela s selekcijo, ki se je resda že uvrščala na velika tekmovanja, a se jih le redko lotila prav posebej ambiciozno. In najbrž bi se marsikdo na klopi ustrašil tudi sedanjega izziva, napredovanja v skupini s krepko uglednejšimi nogometnimi moštvi Nemčije, Portugalske in Gane. Toda strokovnjak, ki je že s kakovostno slabšim »elfom« od sedanjega, leta 2006, poskrbel za »poletno pravljico« in končno 3. mesto, je zdaj uprizoril podvig, o katerem so pred prvenstvom dvomili tudi najbolj priznani strokovnjaki. Že ob spoznanju, da se je znebil Jason Donovana, prvega zvezdnika ameriškega nogometa in lani sploh najboljšega igralca tekmovanja za zlati pokal, celinskega prvenstva severno- in srednjeameriških reprezentanc. Takrat se je reprezentanca ZDA veselila naslova, odskočna deska za SP je bila pravzaprav imenitna.
A podobno kot leta 2006 v »poletni pravljici« se ni prepustil evforiji. Lotil se je zahtevne naloge, za svetovalca v Braziliji izbral rojaka Bertija Vogtsa, s katerim sta imenitno sodelovala že ob omenjeni evropski lovoriki '96; slednji je bil takrat selektor, »Klinsi« pa kapetan.
Svetlolasec je zdaj na ameriški klopi tri leta, s povsem jasnim konceptom učinkovitega nogometa se je predstavil tudi v Stožicah, novembra 2011. Takrat je ugnal Stojanovićevo zasedbo s 3:2 (Buddle, Dempsey, Altidore; Matavž 2), po načelih prepoznavne nemške discipline skozi več mesecev sestavljal moštvo za to SP in zato tudi ob koncu izbral pet akterjev iz bundeslige: Fabiana Johnsona (Mönchengladbach), Timothyja Chandlerja (Frankfurt), Juliana Greena (Bayern), Johna Brooksa (Hertha) in Jermaina Jonesa (Bešiktaš Istanbul; prej Schalke).
Naključje je hotelo, da se je prav na tekmi zadnjega kola v skupini pomeril s svojo matično nemško reprezentanco in Jogijem Löwom, zdaj uspešnim selektorjem, med omenjeno »poletno pravljico« svojim prvim pomočnikom. »Seveda sem po srcu in duši Nemec. A obenem že 16 let živim s svojo družino v ZDA, zato je tako kot nemška himna zame tudi ameriška zelo čustvena. Poznam njeno besedilo, med izvajanjem me oblije kurja polt,« je dejal iskreno in dejansko, ko ga je bilo videti ob trenerski klopi pred tekmo, se je obnašal podobno ponosno in vzneseno kot v letih, ko je vodil nemško reprezentanco.
Ameriški javnosti je sprva sporočil, da realna razmerja moči pač ne potiskajo njegovih nogometašev v finale svetovnega prvenstva, a jo navdušil že ob hrabrih predstavah z Ganci in Portugalci, nenazadnje je veliko točko v dvoboju z Nemčijo vzel imeniten Müllerjev gol. »Svetovno prvenstvo je tudi zadeva čvrstih živcev in tudi ti so nam pomagali na poti uvrstitve v naslednji krog,« je razložil nemškim novinarjem, ki ga – podobno kot Ottmarja Hitzfelda na švicarski klopi – v tej osmini finala spremljajo drugače kot selektorje drugih tujih reprezentanc. In mu podobno kot vsa nemška javnost privoščijo še kakšen podvig. Za začetek že jutri proti Belgiji na poti v četrtfinale …
