Lepo je oditi z naslovom prvaka

Nemčija si še ni povsem oddahnila od dolgih noči in silnega slavja ob četrtem naslovu svetovnih nogometnih prvakov, že je sredi vročinskega vala doživela mrzlo prho – od reprezentance se je poslovil kapetan reprezentance Philipp Lahm. Javnosti je odločitev sporočil pičle tri dni po zmagoslavnem prihodu iz Brazilije.

Najprej se je prav s kapetanom in kajpak tudi z drugimi akterji šampionskega moštva veselila večstotisočglava množica v Berlinu, nato je münchensko druščino v izbrani vrsti (šesterico igralcev, med njimi tudi kapetana, sedmi – Jerome Boateng – pa ni takoj odletel iz metropole na Bavarsko) bučno pozdravilo zbrano občinstvo v največjem mestu nemškega juga. Tam je Lahm v zadnjem desetletju vajen izjemnih nogometnih veselic, a na dve največji, ko gre za mednarodna tekmovanja, je moral čakati domala desetletje: lani je s kapetanskim trakom dočakal Bayernovo lovoriko v ligi prvakov, zdaj pa še najodmevnejši reprezentančni podvig – naslov svetovnih prvakov.

In le nekaj dni po slednjem je osupnil nemško javnost, sicer še naprej vzneseno ob velikih predstavah »elfa«, vključno s finalno proti Argentini. Tudi v tej je 30-letni Münchenčan ponudil svoj tradicionalni izdatni delež nogometne moči in psihične trdnosti. Pri 170 cm višine je telesno vselej brezhibno pripravljen, ohranja avtoriteto v slačilnici, nikdar se mu ni težko kritično ozreti na spodletele predstave svojega moštva. Tako je bilo bodisi ob letošnjem polfinalnem Bayernovem slovesu v ligi prvakov bodisi nazadnje ob edini oddani točki Nemcev na svetovnem prvenstvu proti Gani.

Lahma trenerji izjemno spoštujejo. Zdajšnji münchenski vladar klopi, Katalonec Pep Guardiola, je že od prihoda na Bavarsko prepričan, da mu navzlic ocenam o najboljšem bočnem branilcu na svetu pripada vidnejše in odgovornejše mesto v zvezni vrsti, zato mu pogosteje podeli naloge, kakršnih ta nogometaš ni bil vajen. Podobne note je za začetek v Braziliji ubral tudi reprezentančni dirigent Joachim Löw, vendar pa je še pravočasno spoznal, da bo moštvo učinkovitejše s kapetanom ob mejni črti igrišča in dejansko je odtlej Lahm spet prispeval izjemne predstave.

Dotlej in do kajpak zmagoslavne vrnitve v Nemčijo vse lepo in prav. Nato pa je dejansko navdušene rojake zalil hladen dež – kapetan jim je sporočil: »Po 113 tekmah v reprezentančnem dresu, treh svetovnih prvenstvih in treh evropskih je napočil čas za slovo.« Sprva so nekateri pogledali na koledar, saj dan šaljivcev ni sredi poletja. Niti kakšne užaljenosti ali konflikta ni na obzorju, zgodba je povsem drugačna od tiste pred leti, ko je Lahm v osrednjem münchenskem resnem časniku Süddeutsche Zeitung med obsežnim intervjujem zelo kritično spregovoril o klubskem vodstvu in dosežkih, ki so bili tiste dni daleč od zahtevane ravni vodilnega nemškega kluba. A tudi »obtoženi« so se zavedali, da nogometašu, ki je povrhu otrok Münchna, ni vseeno, kaj se dogaja.

Te zadnje odločitve zagotovo ni sprejel čez noč, četudi sta Lahmova nadrejena v klubu, oba nekoč odlična reprezentanta, predsednik Karl-Heinz Rummenigge in športni direktor Matthias Sammer, v petek domala v en glas sporočila da sta »zelo, zelo presenečena«. Prvi je ob tem dodal, da ga v izbrani vrsti ne bo lahko nadomestiti niti po človeški plati niti po nogometni, a obenem je priznal, da si boljšega trenutka za slovo, na vrhuncu slave in z naslovom svetovnega prvaka, dejansko ni mogel izbrati. Tudi nepozabni vratar Sepp Maier je omenil, da je pri tridesetih resda še zgodaj za odhod, predvsem ko gre za imenitno pripravljenega športnika, kot je Lahm. Toda v trenutkih, ko si na nogometnem Mont Everestu, je tudi takšna odločitev razumljiva.

Jasno, Nemcem ni vseeno, ko odhaja strelec gola odločitve v polfinalu EP 2008 proti Turčiji ali dve leti prej avtor vrhunske poteze za prekinitev mučenja na nemški premieri ob domačem svetovnem prvenstvu proti Kostariki. Nasledniku zagotovo ne bo lahko. Sicer sta prva kandidata za kapetansko vlogo »elfa« zdaj Bastian Schweinsteiger in Mats Hummels, za njegovo igralno mesto pa Jerome Boateng in Lars Bender.