Tiskane izdaje
Kostarika se doslej ni mogla pohvaliti z odmevnim nogometnim skalpom, po zmagi nad Urugvajem, polfinalistom mundiala v Južni Afriki, pa je povsem drugače. Na premiernem SP leta 1990 so Kostaričani resda močno opozorili nase, saj so po zmagah s Škotsko in Švedsko ter porazom z Brazilijo končali mundial šele v osmini finala s Češkoslovaško, tudi leta 2002 so vknjižili eno zmago (Kitajska), nazadnje pa so v Nemčiji 2006 ostali praznih rok v dvobojih z Nemčijo, Ekvadorjem in Poljsko.
Sobotna zmaga nad Urugvajem vendarle sodi med največje nogometne podvige Kostarike, njen režiser in scenarist pa je bil komaj 21-letni Joel Campbell, za katerim je uspešna polovica koledarskega leta 2014. Campbell je namreč konec februarja že osmešil celotno moštvo Manchester Uniteda, ko je v majici Olympiakosa zabil mojstrski gol za zmago z 2:0 (rdeči vragi so se nato na povratni tekmi prebili v četrtfinale LP). Tudi v soboto je razkril razkošen talent za igranje nogometa, Urugvajci so občasno le nemo opazovali njegov šov, močne strele z razdalje in potezi za dva gola. Prvega za 1:1 je zabil sam, nato je poslal v ogenj še soigralca za končnih 3:1, s katerimi se bo Kostarika do zadnjega dne borila za osmino finala.
»Zares sem srečen, saj smo se močno približali drugemu krogu turnirja. Prispeval sem svoj delež, toda tudi vsi drugi so ga. Urugvaj smo premagali skupaj, moštvo je edini zvezdnik te reprezentance,« je kar žarel od sreče Campbell. Njegova skromnost ni presenetljiva, že od malih nog so ga vzgajali v duhu sožitja in zdravih medsebojnih odnosov. »Vselej sem mu govoril, da gresta uspeh in odrekanje z roko v roki in da moraš zmage sprejeti na normalen način, brez vzvišenosti. Vseskozi smo mu govorili, naj si postavi kratko-, srednje- in dolgoročne cilje,« je povedal Humberto Campbell, Joelov oče, ki ga je tudi navdušil za nogomet. Joelova mati Roxana Samuels pa je razkrila, na kakšen način se Joel pripravlja na sleherno tekmo in kaj ga dejansko vodi v življenju. »Pred začetkom prebere psalm številka 27 iz svetega pisma (Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? ... op. p.). Sprva sem mu to priporočila sama, nato je to postala navada, brez katere zdaj ne more,« je pojasnila mati. Na tej poti Joelu pomaga tudi dekle Maria Fernanda Cascante, ki mu – tako Joel – nudi oporo tedaj, ko jo potrebuje.
Campbell je že sprožil evforijo v državi, ki leži med Nikaragvo in Panamo, številni rojaki so po zmagi nad Urugvajem zasedli ulice dvomilijonskega San Joseja in drugih kostariških mest. »Kostariškemu narodu dolgujemo vsi, tudi jaz. Zato bom naredil vse, da napredujemo iz skupine,« je zatrdil Campbell, ki je zbral že 34 nastopov za svojo domovino in zabil 10 golov. Uspešne igre v Braziliji bi ga lahko vrnile tja, kamor je odšel, ko je zapustil revno srednjeameriško državo – torej v London. Arsenal je zanj leta 2011 odštel pičle 3 milijone evrov, po treh sezonah na posoji v Franciji (Lorient), Španiji (Betis) in Grčiji (Olympiakos) pa naj bi naposled dobil dovoljenje za opravljanje dela v Angliji in blagoslov trenerja Arsena Wengerja.
Campbella odlikujejo popolna tehnika, visok ritem igre in sposobnost drvenja v obe smeri – kot večino nakupov Arsena Wengerja. Dober je tudi v igri ena na ena, prav proti Urugvaju pa je potrdil, da iz leta v leto napreduje tudi pri pregledu nad igro. Od letošnjega septembra bo gotovo večkrat opozoril nase tudi navdušence nad ligo prvakov. Nekdanjega kostariškega selektorja Ricarda La Volpeja je tako navdušil, da ga je predstavil z besedami: »Messi? Neymar? Gospodje novinarji, predstavljam vam Campbella. Opazil sem ga, ko se je igral s pločevinkami.«
