Tiskane izdaje
Sao Paulo - Težka tekma osmine finala s Čilom je v brazilski reprezentanci pustila precej posledic. Med drugim jo je skupil tudi prvi zvezdnik Neymar. Dobil je dva močna udarca, enega v desno koleno, drugega pa v levo stegensko mišico. Ker mu je ta močno zatekla, je v zadnjih dneh izpustil nekaj treningov ter se posvečal rehabilitaciji.
Tako je 22-letnik zadnje dni redno obiskoval intenzivne zdravniške terapije, a v brazilski reprezentanci so prepričani, da je nared za nadaljevanje mundiala. Reprezentančni zdravnik Jose Luiz Runco je danes potrdil, da bo Neymar v petek v Fortalezi, na tekmi proti Kolumbiji, že lahko zaigral.
Nehajte jokati!
Toda rane niso bile le telesne. Selektor Luiz Felipe Scolari si kajpak želi, da je njegova ekipa v čim boljši pripravljenosti, a ne le fizični, temveč tudi psihološki. Obračun s Čilom je dobro pokazal, pod kakšnim pritiskom so nogometaši na domačem prvenstvu. Pred izpadom so se rešili šele po strelih z 11 metrov, po srečnem razpletu pa so se mnogi, med njimi Neymar, vratar Julio Cesar, David Luiz in kapetan Thiago Silva, povsem zlomili in jokali od psihičnega napora. Zato je Scolari za nogometaše organiziral dodaten sestanek s psihologinjo.
Kot poročajo agencije, je športna psihologinja Regina Brandao morala na nujen in nepredviden obisk ekipe pred petkovim srečanjem s Kolumbijo. »Obisk resda ni bil v skladu z našim načrtom, zato nisem mogla ostati dolgo. Z nogometaši sem ves čas v stiku, komuniciramo prek spleta in telefona,« je povedala.
Močna čustva brazilskih nogometašev so sicer v javnosti že sprožila kar nekaj skrbi in tudi dvomov, o tem, kako dolgo bodo še lahko prenašali ta pritisk. »Jočejo med himno, jočejo po koncu podaljška, po enajstmetrovkah,« je komentiral direktor reprezentance Carlos Alberto Parreira, legendarni Zico pa je dodal, da lahko nogometaše močna čustva veliko stanejo. »Med tekmo so zaradi čustev manj osredotočeni na igro. To lahko škoduje Braziliji. Morajo se bolj nadzorovati,« je opozoril.
Tudi Carlos Alberto, kapetan brazilske reprezentance na SP 1970, je dejal, naj solze prihranijo za zmago v finalu 13. julija. »Nogometaši jočejo, ko pojejo himno, ko se poškodujejo, ko streljajo enajstmetrovke. Dajte no ... Nehajte jokati! Dovolj!« je bil oster. »Pravijo, da je pritisk ns igralce toliko večji, ker igrajo doma. Toda na to bi morali biti pripravljeni. Vedeli so, kaj jih čaka. Kje so torej psihologi? To kaže, da ekipa ni stoodstotno pripravljena na mundial. Če si pripravljen na zmago, se vse zgodi avtomatično. Če nisi dovolj dobro pripravljen, jočeš, če rezultat ni pozitiven. To se zdaj dogaja,« je še dodal Alberto.
