Tiskane izdaje
Rio de Janeiro – Alejandro Sabella se v zgodovino ni vpisal kot selektor, ki je Argentino v Braziliji popeljal do naslova svetovnega prvaka, a je kljub temu eden največjih zmagovalcev mundiala 2014. Začel ga je kot domala anonimen trener, končal pa kot priznan in cenjen strokovnjak.
»Razočaran sem, ker se nam niso uresničile sanje, a obenem imam občutek, da smo svoje delo dobro opravili – na igrišču smo pokazali vse, kar zmoremo,« je 59-letni selektor povedal po finalnem porazu, po katerem so ga zasuli z vprašanji o prihodnosti na argentinski klopi. »O prihodnosti nimam kaj povedati, najprej se bom pridružil svojim igralcem, nato bom nekaj časa preživel z družino in si odpočil,« se z odgovorom ni mudilo Sabelli.
V slogu njegovega vzdevka »Pachora« (počasnež), ki so mu ga nadeli, ko je bil nogometaš. V zvezni vrsti ni bil med najbolj eksplozivnimi, a njegove poteze so bile premišljene in učinkovite. Te miselnosti se drži tudi skozi trenersko kariero. Počasi se daleč pride, skoraj na svetovni vrh. Kar dve desetletji se je kalil kot pomočnik Daniela Pasarelle, preden je v 55. letu starosti prvič postal prvi mož na klopi, pri Estudiantesu iz La Plate. Svetovna javnost ga je spoznala šele na tem mundialu, argentinska se je njegovemu imenovanju čudila leta 2011, ko je nasledil Sergia Batisto, čeprav sta bila kandidata za selektorski stolček bolj uveljavljena Carlos Bianchi in Gerardo Martino.
Nejevere navijačev in stanovskih kolegov pa se Sabella, ki ga je predsednik argentinske nogometne zveze Julio Grondona bojda imenoval tudi na predlog svoje že rajnke žene Nelide, ni mogel otresti. Sledila mu je tudi v Brazilijo, srd »ljudstva« si je nakopal, ko v zasedbo za mundial ni uvrstil Carlosa Teveza, skepsa je ostajala, ker ekipa s »fantastično četverico« (Messi, Agüero, Di Maria, Higuain) na poti v izločilne boje ni pokosila vseh tekmecev, temveč se je mukoma prebijala naprej z izjemnimi potezami Lionela Messija.
A ko je šlo zares, se je izkazalo, da je Sabellova Argentina več kot le skupek peščice izjemnih posameznikov. »Vedno moraš imeti pripravljen načrt B, če se ti kaj zalomi,« je selektor povedal v enem od intervjujev pred SP in izkazalo se je, da je imel v rokavu načrta B in C … Skozi turnir se je moral zaradi poškodb prebijati bodisi brez Agüera bodisi brez Di Marie, a koncept in rezultati so ostajali enaki. Kompaktna, garaška Argentina je šla vse do finala, dvomi o Sabellovem dosegu pa so se razblinili.
»Naši nogometaši so z njim zelo tekmovalno nastrojeni. Na začetku so imeli nekaj težav, a sčasoma so vsi našli svoje pravo mesto na igrišču. Sabella je sprejel nekaj dobrih in pomembnih odločitev. Zadel je z Demichelisom, ki se izjemno dobro ujame z Mascheranom. Oba sta zelo izkušena in imata veliko znanja, to, da je zaprl sredino igrišča, je bila Sabellova ključna poteza. Tudi ko so ga okoliščine prisilile k menjavam, se ni zmotil. Tako Perez kot Biglia sta malodane brezhibno opravila svoje delo,« je selektorja pohvalil tudi Cesar Menotti, ki je Argentino s klopi popeljal do naslova svetovnega prvaka leta 1978.
Sabella je v reprezentanco vnesel še nekaj skromnosti, ki ni značilna za Argentince. »Že kot otrok sem poslušal zgodbe o tem, da smo najboljši, čeprav dotlej nismo še nič osvojili. Takšni pač smo, Argentinci se imamo radi za nekaj več, nato pa nas realnost pahne na trda tla. Samopoveličevanje ni pot do uspeha, temveč delavnost in skromnost,« je Sabella orisal svojo miselnost, ki bo Argentino morda – če bo sprejel izziv – na vrh popeljala čez štiri leta …
