Tiskane izdaje
Porto Alegre – Pogled v statistiko razkriva, da se je nemški reprezentančni »elf« od leta 1986, odkar so v sistemu tekmovanja SP izločilni dvoboji osmine finala, vedno znova uvrstil med osmerico. Zadovoljstvo navijačev od Bodenskega jezera do Severnega morja je ob tem spoznanju razumljivo, a nad zadnjo predstavo še zdaleč niso bili navdušeni.
V Nemčiji priljubljeni »Jogi«, selektor Joachim Löw, ki ga vedno znova odlikuje analitičen in umirjeni pristop – pod njegovim vodstvom, od jeseni 2006, reprezentanca doslej na dveh EP in enem SP še ni dosegla manj od polfinala –, ni zaman opozarjal na nevarnost alžirske ovire. Zavedal se je pomanjkljivosti v svoji vrsti kot tudi igrivosti sproščenih tekmecev.
Predvsem nemška obramba je bila to pot prav nenavadno luknjasta in četudi ji poveljujejo izkušeni posamezniki z znanjem in odgovornostjo iz Bayerna, Arsenala ali Schalkeja, po potrebi pa se iz zvezne vrste mednje vselej vrne bočni branilec in obenem avtoritativni kapetan moštva Philipp Lahm, je bil vratar Manuel Neuer pogosto na izjemno hudih preizkušnjah. A ohranjal je zbranost in hladnokrvnost pri pogostih izletih iz vrat, ko je dejansko moral krpati napake soigralcev. »Za tekmo proti Franciji potrebujemo 11 neuerjev,« je bil po tekmi v komentarju jasen poročevalec münchenskega resnega dnevnika Süddeutsche Zeitung, vodilni nemški tabloid Bild pa je bil oster v kritikah na račun zmede in potez, kakršne niso v čast Jogijevim izbrancem. Pohvale je namenil le vratarju ter strelcu za vodstvo z 1:0 Andreju Schürrleju, hkrati pa selektorju sporočil: Jogi, takole proti Franciji ne bo šlo!
Spomini na velike tekme »elfa« z galskimi petelini večinoma zbujajo optimizem, mnogi se spominjajo dveh polfinalnih zmag proti Franciji na svetovnih prvenstvih v Španiji '82 in še štiri leta pozneje v Mehiki, a zgolj po preteklosti ne gre soditi novih razmerij moči. Na dlani je, da petkovi tekmici ta čas nimata tako kakovostnih in odločnih mož, kot sta bila na omenjenih turnirjih, denimo, Michel Platini in Lothar Matthäus.
Kakorkoli, Nemčija je spet med osmerico, to je podčrtal tudi Schürrle, ki je tudi že pri svojem Chelseaju, prej pa še Mainzu in Leverkusnu, slovel po eksplozivnosti in pomembnih golih. »Zdaj sploh ni več pomembno, kako smo prišli med osmerico, najpomembneje je, da smo tu,« je sporočil v domovino, a njegov glas je bil vendarle bolj prijazen od Mertesackerjevega, ki je v pogovoru po tekmi za nacionalno TV hišo ZDF ob novinarjevi opazki o spodrsljajih v igri dejal: »Ne vem, kaj sploh hočete od mene …«
V živčni vojni pa je, kot že tolikokrat doslej, nemška reprezentanca vendarle preživela, ob koncu uveljavila širšo izbiro konkurenčnih nogometašev in po selektorjevih besedah sodeč tudi boljšo telesno pripravljenost. A nemška zgodba se na tem prvenstvu nadaljuje v slogu iskanja idealnega modela igre in postavitve posameznikov. Nedvomno so vidne posledice poškodbe pri udarnih graditeljih Bastianu Schweinsteigerju in Samiju Khediri, tudi Mesut Özil v zadnjih mesecih ne dosega svoje nekdanje visoke ravni. Resda je tokrat z golom za 2:0 odklenil nemška vrata za četrtfinale, a pred njim kot tudi soigralci in selektorjem ni mirnega spanca. Do petka se bo treba poigrati s številnimi rebusi in ugankami. Med drugim tudi tem, ali se bo na igrišče vrnil Miro Klose in prispeval gol ali dva za polfinale ter rekord na večni lestvici strelcev svetovnih prvenstev …
