Tiskane izdaje
Salvador – Naključja ni, nizozemska reprezentanca se je drugič zapored uvrstila v polfinale SP in navzlic manj izkušeni zasedbi akterjev kot pred štirimi leti spet opozorila nase. Doma so jo sicer vzneseni privrženci pospremili zadržano na SP, a zdaj že sanjajo o finalu, najraje proti večnim tekmecem iz soseščine, Nemcem.
V preteklosti je imela vrsta v oranžnih dresih bolj zveneče enajsterice, pravzaprav vse tri, ki so doslej nastopile v finalnih predstavah svetovnih prvenstev, so ponujale več spektakla. Toda kako pomemben je ekipni duh, potrjujejo prav ti brazilski dnevi.
Louis van Gaal je mojster trenerskega posla. O tem pričajo številne lovorike, častili so ga pri velikih evropskih klubih, komaj dobro bo končal to reprezentančno poslanstvo, že se bo lotil reševanja krize Manchester Uniteda. V nogometu zapriseženem mestu na Otoku ga že nestrpno pričakujejo, seveda so mu zadnje predstave »oranja« le še zvišale ugled. Predvsem odločitve o nastopih posameznih igralcev z ustvarjanjem moštvenega duha. V javnih nastopih očitno noče prav nikogar izpostavljati: niti svojih vodilnih adutov – Arjena Robbna, Wesleya Sneijderja in kapetana Robina van Persieja – niti novega Tima Krula junaka iz vrat, ki mu je za konec četrtfinalne drame proti Kostariki namenil branjenje enajstmetrovk, nakar je rezervist svojo vlogo imenitno opravil …
»Ni najboljšega posameznika, zame herojstvo pripada vsej ekipi! Takšnega moštva še nisem vodil,« so zapisali Van Gaalove besede v najbolj branem nizozemskem dnevniku Telegraaf ter ob tem dodali še mnenje iz slačilnice branilca Rona Vlaara: »Takšno pohvalo, da smo najboljše moštvo, nam je selektor namenil že po tekmi z Mehiko. Res smo lahko ponosni na učinek prav vsakogar med nami.«
Ob zgoraj omenjenih selektorjevih besedah bi si marsikdo lahko mislil, da 62-letni strokovnjak plava v frazah, a dejansko je ob nogometnih igriščih doživel že marsikaj in pogosto navdušil tudi s premišljeno psihološko pripravo. Ne gre pa pozabiti, da je prav Van Gaal, čigar priimek so v včerajšnjem nemškem tabloidu Bild posrečeno spremenili v Van Genial, pred štirimi leti dvignil na mednarodno konkurenčno raven Bayernovo jedro reprezentančnih adutov elfa. Takrat je namreč v Münchnu pogumno razdelil nekaj vlog bodisi prihajajočemu valu igralcev bodisi že uveljavljenim nogometašem, a dotlej še ne tako vidnim kot pozneje prav na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki.
In tudi zdaj, ko sicer drugič doslej vodi reprezentanco svoje domovine (prvič jo je med letoma 2000 in 2002), očitno uspešno opravlja zahtevne naloge: omenjeno z vratarjem, med žive je vrnil Dirka Kuyta, kljub pomanjkanju izkušenj v obrambi ni pretiranih lukenj, ohranja ustvarjalnost udarnih adutov. Prav vsak med njimi bi lahko odločil četrtfinale s Kostariko že po rednem delu, a obenem so bili kot prvi izvajalci enajstmetrovk prav vsi natančni. Kapetan je ob tem omenil: »A priložnosti, ki sem ju zapravil, bi lahko plačali s porazom …« Vendar pa je na koncu s soigralci ohranil zbranost v boju za polfinale, v katerem je zdaj na vrsti novi, argentinski izziv. Tudi za Robbna, na prvenstvu doslej najboljšega nizozemskega nogometaša, ki mora ob številnih pohvalah požreti tudi kakšno grajo po izsiljenih padcih v kazenskem prostoru. »Ah, že prav utrujen sem od opazk, češ da se 'mečem' po igrišču,« je omenil in misli usmeril k sredi. K novem velikem poglavju za »oranje«.
